Na tretjo Velikonočno nedeljo je dekanijski pastoralni svet iz štirih župnij leskovške dekanije poromal v Belo Krajino. Romanje je organiziral odgovorni za dekanijski pastoralni svet g. Gregor Kunej, kot zahvalo bivšim članom ŽPS in kot vzpodbudo novo izvoljenim članom.
Obiskali pa smo Vinico, Žeželj in Črnomelj.
V Vinici nas je prijazno sprejel g. župnik Tone Gnidovec, ki je tudi sam pred leti služboval v leskovški dekaniji. Razkazal nam je župnjisko cerkev, katere starost sega v leto 1228, ko je bila Vinica še podružnična cerkev, leta 1268 pa je postala samostojna župnija t.i.prafara. Cerkev je ustanovil nemški križarski red, ki je tu postavil tudi samostan in viniški grad. Njihovo glavno delo je bilo molitev ter skrb za bolnike. Na tem območju so ostali vse do druge svetovne vojne.

V preteklosti so naravne katastrofe kot poplave, potresi, suša in kobilice zelo prizadele belokrajnsko prebivalstvo. Ljudsko izročilo pripoveduje, da se je zaradi vseh teh katastrof viniška grofica zaobljubila zgraditi Marijino romarsko cerkev na Žežlju, katere gradnja naj bi bila končana v 1. polovici 15. stoletja. Samo ime hriba Žeželj lahko izhaja iz besed sedlo ali žezlo v Marijinih rokah ali iz nemškega imena Sessel (tron).
V 15. in 16. stoletju so se na območju Bele Krajine vrstili upadi Turkov. Ob enem takem napadu so Turki ugrabili 500 deklic in prav toliko fantkov, ki so jih prevzgojili v janičarje. Zgodbe o janičarjih so torej še kako resnične. Ena izmed zgodb pa pripoveduje o tem, kako je Marija na Žežlju rešila domačine pred Turki, in sicer ko so se Turki pripravljali na napad, so Viničani, ki so se v cerkev zatekli, v njej pobrali vse sveče in z njimi priredili procesijo. Pri enih vratih so hodili ven, pri drugih pa notri v cerkev. To je Turke zmedlo, saj so menili, da je oblegancev veliko več kot napadalcev. Zato so napad opustili in se pognali v beg, Viničani pa so se tako čudežno rešili napada.

Na Žeželj nas vodijo tudi postaje križevega pota. Romar lahko ob njih premišljuje o Jezusovem trplenju in o trpljenju vseh nedolžnih Zemljanov. Pravi križev pot na Žeželj pa je prehodil viniški kaplan Ivan Salmič, doma z Rake, ko je pri Nemcih posredoval za skupino domačinov, ki so jih okupatorji nameravali pobiti, a so ga partizani novembra 1943 odpeljali v gozd pod cerkvijo in ga mučeniško umorili.
Trinadstropni oltar v cerkvi na Žežlju je eden najlepših na Slovenskem. Sredi cerkve pa stoji zastekljena hišica z Marijo na tronu, ki drži Jezusa v naročju.Tu smo pred Najsvetejšim peli litanije Matere božje in prejeli blagoslov. Po molitvi so nas domačini pred cerkvijo pogostili z odličnimi belokrajnskimi pogačami in pijačo.

Nato smo obiskali Črnomelj. Tu nas je prisrčno sprejel g. župnik Peter Kokotec v župnijski cerkvi Sv. Petra. Črnomelj je največja župnija v Beli Krajini, šteje okoli 8000 prebivalcev. Cerkev je obnovljena, na dovršitev še čakajo, ko bo narejen oltar p.Marka Rupnika.
K župniji spada tudi 15 podružnic, kjer veliko delo pri oskrbi opravlja 24 ključarjev.

Tudi to cerkev je 1228 leta ustanovil križniški red, cerkev je bila kasneje še dograjena.
1993 pa so poleg župnišča zgradili tudi Pastoralni center, kjer ima tamkajšnja župnijska skupnost , ki je zelo dejavna, primerne prostore. Imajo več molitvenih skupin, 6 pevskih zborov in skavte. Tako v Črnomlju kot v Vinici so izpostavili delo ključarjev, ki na gospodarskem področju prevzemajo dela namesto župnika.

Načelo tamkajšnjega župnijskega pastoralnega sveta je, da je to skupnost, ki duhovno gradi najprej sama sebe. Tako samoiniciativno začutijo pastoralne potrebe cerkve, kot npr. predlaganje skupnih molitev, postnih govorov, misijon, karitas...
Župnik Peter Kokotec pa je med drugim odgovoren tudi za pastoralo Romov v Sloveniji. Prepričan je, da je potrebno v Romih videti dostojanstvo človeka, saj je navsezadnje Bog tisti, ki daje rezultate.

Tudi v Črnomlju so nam tamkajšnje gospodinje pripravile odlično Belokrajnsko pogačo z bogračem, potico, raznovrstnim pecivom in pijačo.
Organizator romanja g. Kunej je romarski dan zaključil z mislijo: “Služiti Cerkvi pomeni biti odprt za navdihe Svetega Duha”. S to mislijo smo še bolj začutili povezanost z domačini iz Bele Krajine in se hvaležni Bogu in Mariji za tako čudovito popoldne vrnili domov.

Pripravila: dr. Davida Jagrič

Fotogalerija!

Prišla je pomlad in čas, da v naši župniji zopet pripravimo kakšen dan, namenjen otrokom. Tako smo 28. marca pripravili spomladanski oratorijski dan na temo cvetne nedelje in velike noči. Izdelovali smo butarice, barvne pisanice ('pirhe') in se ob vsem tem zabavali ter družili s prijatelji. Več v fotogaleriji!

Nina Menič

Fotogalerija!

V nedeljo, 18. 2. 2015, smo v farni cerkvi prisluhnili koncertu zbora Vokalne akademije Jurij Slatkonja pod vodstvom Aleša Makovca. Na orglah je spremljal Matej Burger, koncert pa je povezovala Mojca Jenič. V prvem delu koncerta je z odra zadonela maša, posvečena papežu svetemu Janezu Pavlu II, ki jo je napisal Aleš Makovac. V drugem delu je zbor poslušalce popeljal v italijansko renesanso, pravo božično zgodbo pa so ustvarili s prepevanjem slovenskih ljudskih božičnih pesmi, priredbo znamenite Svete noči in na koncu z božično pesmijo v živahni moderni preobleki.   

Mojca Pacek

Fotogalerija!

 

V soboto, 29. novembra 2014 je imel naš cerkveni mešani pevki zbor koncert ob dvajsetletnici delovanja pod vodstvom Kristine Lovšin Salmič. Ob tej priložnosti so se predstavili z cerkvenimi in posvetnimi pesmimi. Z igranjem na orglah in klavinovi je zbor spremljal Lucijan Cetin. Za svoje požrtvovalno dvajsetletno delo je zborovodkinja Kristina prejela župnijsko priznanje in priznanje zveze kulturnih društev Krško.

 

Fotografije!

zgodovina zbora pdf

zahvala Kristini pdf

 

 

Beseda hvala je mala, a včasih tako velika, da gore premika. Premalokrat je izrečena, premnogokrat pa pozabljena. Besedo hvala radi preslišimo, včasih pa tudi namerno zamolčimo. Z njo zatiramo nadutost, obujamo pa skromnost in prijaznost. Vse kar imamo, se nam večkrat zdi samoumevno, da bi nam bilo zares pomembno. Šele, ko nekaj zares izgubimo nam je jasno, da za hvaležnost ne potrebujemo veliko. Pozabljamo, da če v življenju želimo biti srečni, moramo za vsak dan posebej biti hvaležni. Beseda hvala naj odmeva vsak dan, po vsem širnem svetu, res na ves glas.

                                                                                                                                                                     Gačnik Mateja
Fotogalerija!