V petek, 26. junija 2015 smo se člani otroškega pevskega zbora in ministranti pod vodstvom gospoda župnika Ludvika Žagarja in Natalije Vakselj odpravili na izlet. Dve gasilski in eno privat kombinirano vozilo je bilo ravno dovolj za triindvajset udeležencev, kolikor nas je odšlo na pot. Naš cilj je bila Velika Planina. Vožnja z gondolo je bila morda za katerega med nami v prvem trenutku povezana z rahlim občutkom strahu, saj so nekateri prvič doživeli srečanje z nihalko. Toda, ko smo na vrhu stopili na trdna tla, je strah minil in napetost popustila. Kljub nižjim temperaturam, nas je v višinah pričakalo prijazno sonce. Od zgornje postaje nihalke je bilo treba pot nadaljevati peš. Pri koči na Zelenem robu smo naredili krajši postanek za malico, nato pa kmalu pred seboj zagledali planšarsko vas in nad njo kapelico Marije snežne. Notranjosti kapele si na žalost nismo mogli ogledati, ker ni bilo možno priti do ključa. Smo pa videli koče in opazovali življenje planšarjev na planini.

Ob povratku v dolino so nas šoferji odpeljali do izvira Kamniške Bistrice ob vznožju Kamniško-Savinjskih Alp, kjer smo si ogledali izvir reke.

Nato nas je pot vodila do župnijske cerkve v Mekinjah pri Kamniku, kjer smo imeli sveto mašo. Sledil je ogled uršulinskega samostana, ki nam ga je razkazala sestra Sabina, rodna sestra naše zborovodkinje Natalije.

Končno je prišel tudi čas za zasluženo kosilo – slastne pize. V poznih popoldanskih urah smo se ustavili še na sladoledu v Krškem, nato pa se razkropili po svojih domovih.

Za prijeten in poučen izlet in druženje pevcev ter ministrantov gre iskrena zahvala našemu gospodu župniku in zborovodkinji Nataliji, ki sta nam omogočila lep in zaslužen začetek počitnic. Hvala pa tudi šoferjem Filipu, Janezu in Gregorju ter PGD Brege in Velika vas ter Lekšetovim za izposojena kombinirana vozila.

Aljaž Arh

Fotogalerija!

 

 

 

 

 

V nedeljo, 4. 6. 2015, smo obhajali praznikJezusove navzočnosti v zakramentu Svetega Rešnjega telesa in krvi oziroma evharistije. Pri sveti maši je sodelovalo veliko vernikov, tako starejših kot tudi otrok. Otroci, bilo jih je kar nekaj preko 40, so imeli na ta praznik posebno vlogo pri sveti maši. Med bogoslužjem v cerkvi so sedeli pred oltarjem, v procesiji pa so v znak Jezusovega čaščenja na štirih krajih (pri dveh kapelicah, cerkvi Svete Ane in pri farni cerkvi) potrosili cvetove rož. Pri vsaki postaji smo izkazali čast Jezusu še s pesmimi, ki so jih zapeli člani cerkvenega pevskega zbora in z molitvijo. Sodelovati v tako čudovitem in prazničnem bogoslužju ob sončnem dnevu in pogledu na otroke s košaricami rožic je prav posebno doživetje.

Maja Menič

Fotogalerija!

 

 

 

 

31. maja 2015 smo v naši župniji preživeli lep prvi župnijski dan. Ideja zanj je zorela že nekaj časa. Že pred novim letom pa se je naš župnik odločil, da bi jo udejanili.

Okrog 300 ljudi se je zvrstilo pod šotorom pri Jožefovi dvorani. Dan smo začeli s sveto mašo v župnijski cerkvi ob 9h. Ta dan smo praznovali zaključek šmarnic in neke vrste uvod v misijon, ki ga bomo v župniji imeli jeseni.

Za dobro voljo je skrbel ansambel Jasmin, ob nastopu družinskega tria Drstvenšek smo otvorili fotografsko razstavo o vseh krščanskih znamenjih in cerkvah v naši župniji, ki jo je ustvarjalno pripravil Lojze Gačnik. Nastopili so mladi glasbeni talenti. V času po skupnem kosilu pa smo prisluhnili zakoncema Čušin.

Hvaležni smo gospodu župniku, ki je bdel nad vso organizacijo in našim mladincem, ki so z našo Natalijo skrbeli za vso logistiko že tri dni pred dogodkom.

Upamo, da se drugo leto spet srečamo na drugem, takrat že tradicionalnem župnijskem dnevu, ki bo zopet zadnjo nedeljo v maju.

Mirjana Marinčič

Fotogalerija!

Letos je v naši župniji leto misijona, ko molimo za prenovo naše farne skupnosti, naših družin in nas samih. V ta namen smo v soboto, 25. aprila 2015 v organizaciji Mirjane Marinčič poromali v Međugorje, kraj v južni Hercegovini, ki je znan po Marijinih prikazovanjih.

Že med vožnjo smo ob duhovnem vodstvu našega gospoda župnika Ludvika Žagarja prepevali, molili in se duhovno pripravljali na obisk Međugorja.

Po prihodu in nastanitvi v hotelu smo se najprej povzpeli na Crnico (Podbrdo) – kamnit hrib, kjer se je 24. junija 1981 otrokom prvič prikazala Marija in jim naročila post, molitev in mir. Ob vzpenjanju smo tiho molili in premišljevali – ob pogledu na bronaste reliefne table s podobami iz skrivnosti Rožnega venca. Med romarji, ki so pobožno poromali na Crnico, so bili tudi taki, ki so po kamenju hodili bosi. Na mestu prvih prikazovanj smo zagledali kip Marije. V tišini smo ji predali svoje srčne prošnje in zahvale. Z besedami ni moč opisati miru, ki ga je dano začutiti na tem milostnem kraju.

Po obisku Crnice smo se vrnili v bližnje Međugorje, kjer smo se ob 18.00 pridružili sv. maši. Ta je potekala zadaj za Cerkvijo, kjer so zaradi velikega števila romarjev in raznih prireditev (Festival mladih, žive jaslice …) zgradili zunanji oltar, okoli njega pa ogromen prostor s klopmi in stojišči za več deset tisoč romarjev. Tu smo se pridružili narodnostno zelo mešani skupini romarjev in prisostvovali sv. maši v hrvaškem jeziku. Po maši je na tem kraju v času 21.00–22.00 potekalo čaščenje Evharistije.

Drugi dan našega romanja smo kmalu po zajtrku začeli z nedeljsko sv. mašo, ki je potekala v kapeli (Kapelici klanjanja) v bližini župnijske cerkve. Poleg nas, leskovških romarjev so se je udeležili še romarji iz gorenjske in štajerske župnije. Že tako nabito polno kapelo sta napolnila še glasna molitev in prepevanje.

Avtobus nas je nato popeljal pod vznožje Križevca, kamnitega hriba v bližini Međugorja. Peš smo se podali (drugače se namreč ne da) proti vrhu. Ob poti smo se ustavljali ob posameznih postajah Križevega pota, poslušali prebiranje besedila o Križevem potu, premišljevali in tiho molili. Na vrhu Križevca smo se ustavili ob 12 metrov visokem betonskem križu, nato pa smo se spustili v dolino po malce lažji poti. Ob vzpenjanju na Križevac smo premagali okrog 400 metrov višinske razlike, pot je bila kamnita in vse prej kot lahka, a zagotovo je blagoslovljenost tega kraja pripomogla k temu, da smo pot zmogli vsi, ki smo se podali nanjo, tudi najstarejši med nami.

Po kosilu smo se odpeljali na izlet v Mostar, ki je danes lepo obnovljen, nekaj uničenih stavb pa je še priča vojnim grozodejstvom, ki so se dogajala v Bosni in Hercegovini. Na poti nam je šofer pripovedoval, da med vojno nikoli nobena bomba ni priletela na cerkev v Međugorju; po pričevanju vojakov je bilo Međugorje velikokrat tako zavito v oblake, da ga vojna letala niso mogla prepoznati … tudi vsi vojaki so se v Međugorje vrnili živi. Če to ni priča posebne milosti tega kraja.

V Mostarju smo se sprehodili skozi ozke ulice do znamenitega mostu, si ogledali druge znamenitosti, imeli pa smo tudi priložnost prisostvovati popoldanski sv. maši v mostarski cerkvi, ki je bila polna mladih.

Proti Međugorju smo se vračali po dolini Neretve, kjer smo si ogledovali nasade in najstarejši kameni vinograd.

Tretji – zadnji dan našega romanja smo ponovno začeli s sv. mašo, ki pa je potekala v župnijski cerkvi. Sedanjo cerkev so začeli graditi leta 1934, dokončali so jo leta 1969 in je posvečena sv. Jakobu, zavetniku popotnikov. Desno stran oltarja krasi ogromen Marijin kip, ob katerem verniki radi pomolijo.

Nato smo si ogledali še druga verska obeležja v Međugorju. Začeli smo pri Marijinem kipu pred cerkvijo, šli mimo stavbe s 25 spovednicami in se ustavili na molitvenem prostoru ob lesenem križu, kjer lahko romarji prižgemo svečke. Ustavili smo se ob postajah svetlega dela Rožnega venca in ob njih premišljevali in molili. Naš sprehod smo zaključili ob kipu Vstalega Kristusa, ki je delo slovenskega kiparja Andreja Ajdiča. Gre za nenavadno skulpturo z odtisom križa, ki ostaja na zemlji in vstalim Kristusom. Iz kipa Vstalega Kristusa občasno kapljajo solze (iz noge pod kolenom). To je bilo dano videti tudi nam. Znanstveniki to raziskujejo, a prave razlage do sedaj še niso našli.

Nato smo se odpeljali v bližnje Etno selo Herceg (odprto od leta 2008), ki ga sestavljajo restavracija, hiše, apartmaji in trgovine s spominki. Vse je zgrajeno iz kamna in postavljeno v skrbno urejenem okolju.

Po povratku v Međugorje in kosilu je sledila vožnja proti domu, ki smo si jo krajšali in bogatili s pesmijo, molitvijo in razmišljanjem, kako bomo vse prejete milosti ponesli v naše življenje in med naše domače.

Pripravila: Mojca Pacek

Fotogalerija!

 

Na tretjo Velikonočno nedeljo je dekanijski pastoralni svet iz štirih župnij leskovške dekanije poromal v Belo Krajino. Romanje je organiziral odgovorni za dekanijski pastoralni svet g. Gregor Kunej, kot zahvalo bivšim članom ŽPS in kot vzpodbudo novo izvoljenim članom.
Obiskali pa smo Vinico, Žeželj in Črnomelj.
V Vinici nas je prijazno sprejel g. župnik Tone Gnidovec, ki je tudi sam pred leti služboval v leskovški dekaniji. Razkazal nam je župnjisko cerkev, katere starost sega v leto 1228, ko je bila Vinica še podružnična cerkev, leta 1268 pa je postala samostojna župnija t.i.prafara. Cerkev je ustanovil nemški križarski red, ki je tu postavil tudi samostan in viniški grad. Njihovo glavno delo je bilo molitev ter skrb za bolnike. Na tem območju so ostali vse do druge svetovne vojne.

V preteklosti so naravne katastrofe kot poplave, potresi, suša in kobilice zelo prizadele belokrajnsko prebivalstvo. Ljudsko izročilo pripoveduje, da se je zaradi vseh teh katastrof viniška grofica zaobljubila zgraditi Marijino romarsko cerkev na Žežlju, katere gradnja naj bi bila končana v 1. polovici 15. stoletja. Samo ime hriba Žeželj lahko izhaja iz besed sedlo ali žezlo v Marijinih rokah ali iz nemškega imena Sessel (tron).
V 15. in 16. stoletju so se na območju Bele Krajine vrstili upadi Turkov. Ob enem takem napadu so Turki ugrabili 500 deklic in prav toliko fantkov, ki so jih prevzgojili v janičarje. Zgodbe o janičarjih so torej še kako resnične. Ena izmed zgodb pa pripoveduje o tem, kako je Marija na Žežlju rešila domačine pred Turki, in sicer ko so se Turki pripravljali na napad, so Viničani, ki so se v cerkev zatekli, v njej pobrali vse sveče in z njimi priredili procesijo. Pri enih vratih so hodili ven, pri drugih pa notri v cerkev. To je Turke zmedlo, saj so menili, da je oblegancev veliko več kot napadalcev. Zato so napad opustili in se pognali v beg, Viničani pa so se tako čudežno rešili napada.

Na Žeželj nas vodijo tudi postaje križevega pota. Romar lahko ob njih premišljuje o Jezusovem trplenju in o trpljenju vseh nedolžnih Zemljanov. Pravi križev pot na Žeželj pa je prehodil viniški kaplan Ivan Salmič, doma z Rake, ko je pri Nemcih posredoval za skupino domačinov, ki so jih okupatorji nameravali pobiti, a so ga partizani novembra 1943 odpeljali v gozd pod cerkvijo in ga mučeniško umorili.
Trinadstropni oltar v cerkvi na Žežlju je eden najlepših na Slovenskem. Sredi cerkve pa stoji zastekljena hišica z Marijo na tronu, ki drži Jezusa v naročju.Tu smo pred Najsvetejšim peli litanije Matere božje in prejeli blagoslov. Po molitvi so nas domačini pred cerkvijo pogostili z odličnimi belokrajnskimi pogačami in pijačo.

Nato smo obiskali Črnomelj. Tu nas je prisrčno sprejel g. župnik Peter Kokotec v župnijski cerkvi Sv. Petra. Črnomelj je največja župnija v Beli Krajini, šteje okoli 8000 prebivalcev. Cerkev je obnovljena, na dovršitev še čakajo, ko bo narejen oltar p.Marka Rupnika.
K župniji spada tudi 15 podružnic, kjer veliko delo pri oskrbi opravlja 24 ključarjev.

Tudi to cerkev je 1228 leta ustanovil križniški red, cerkev je bila kasneje še dograjena.
1993 pa so poleg župnišča zgradili tudi Pastoralni center, kjer ima tamkajšnja župnijska skupnost , ki je zelo dejavna, primerne prostore. Imajo več molitvenih skupin, 6 pevskih zborov in skavte. Tako v Črnomlju kot v Vinici so izpostavili delo ključarjev, ki na gospodarskem področju prevzemajo dela namesto župnika.

Načelo tamkajšnjega župnijskega pastoralnega sveta je, da je to skupnost, ki duhovno gradi najprej sama sebe. Tako samoiniciativno začutijo pastoralne potrebe cerkve, kot npr. predlaganje skupnih molitev, postnih govorov, misijon, karitas...
Župnik Peter Kokotec pa je med drugim odgovoren tudi za pastoralo Romov v Sloveniji. Prepričan je, da je potrebno v Romih videti dostojanstvo človeka, saj je navsezadnje Bog tisti, ki daje rezultate.

Tudi v Črnomlju so nam tamkajšnje gospodinje pripravile odlično Belokrajnsko pogačo z bogračem, potico, raznovrstnim pecivom in pijačo.
Organizator romanja g. Kunej je romarski dan zaključil z mislijo: “Služiti Cerkvi pomeni biti odprt za navdihe Svetega Duha”. S to mislijo smo še bolj začutili povezanost z domačini iz Bele Krajine in se hvaležni Bogu in Mariji za tako čudovito popoldne vrnili domov.

Pripravila: dr. Davida Jagrič

Fotogalerija!