Vseživljenjska kateheza

I. del

7. nedelja med letom (C), 24. februarja 2019

Dragi bratje in sestre, prisrčen pozdrav v Gospodu!

Postni čas je pred nami in vaši škofje želimo z vami nadaljevati poglabljanje krstne zavesti, o kateri smo vam pisali lani. Krst je za vsakega prvi korak njegovega vstajenja in ponudba novega življenja. Po njem smo poklicani k misijonski dejavnosti, da bi bili tudi drugi deležni sadov smrti in vstajenja Jezusa Kristusa ter zaživeli iz te podarjene novosti življenja. V duhu krstnega poslanstva želimo razmišljati o vseživljenjski katehezi, saj v skrivnost novega življenja ne bomo mogli nikoli prodreti do konca. Glavni katehet je vedno Kristus sam. Danes smo v evangeliju slišali del njegove edinstvene kateheze, imenovane govor na gori. Potem ko je z blagri razodel način Božjega delovanja do človeka (preteklo nedeljo), v današnjem odlomku pokaže na tiste, ki mu želijo slediti, ker so doživeli, da so bili ljubljeni, ko so bili še sovražniki (Rim 5,6–11). Na osnovi te izkušnje jim naroča: »Ljubite svoje sovražnike!« Ljubite jih, delajte jim dobro, blagoslavljate jih in molite zanje (Lk 6,27–28.35). Verjetno se strinjamo, da za takšno poslanstvo nismo nikoli dokončno pripravljeni in potrebujemo vseživljenjsko usposabljanje.

Nekateri se še spominjate, da je nekoč obstajal krščanski nauk ne le za otroke, ampak je potekal ob nedeljah popoldne za vse vernike. S spreminjanjem življenjskih navad smo to opustili, nismo pa uspeli uvesti novih rednih oblik verskega poučevanja odraslih. Ko v Cerkvi na Slovenskem govorimo o katehezi, pomislimo le na osnovnošolski verouk, kot ga izvajamo po župnijah. A »kateheza« pomeni več. Beseda izvira iz grške besede katehein, kar pomeni »odmevati«, »oznanjati«, pa tudi »uvajati« in »poučevati«. To pa ni omejeno le na otroško dobo, ampak je trajna potreba tudi odraslega kristjana, saj pomeni vedno globlje vstopanje v skrivnost vzajemnega odnosa med Bogom in človekom. In večino teh korakov ne more storiti otrok, ampak šele odrasel človek.

V zadnjih desetletjih smo v Cerkvi na Slovenskem zgradili primerne učilnice, kjer se kateheti in katehistinje po svojih najboljših močeh trudijo oznanjevati in učiti. Oznanjevalci imamo različne učne pripomočke, ob katerih se trudimo posredovati znanje in versko izkušnjo udeležencem naših srečanj. Vedno bolj pa se zavedamo, da je kateheza »srečevanje odraslih, mladine in otrok v določeni katehetski skupini pod vodstvom kateheta z namenom, da bi trajno rasli v veri«. S temi besedami katehezo opredeljuje nov Slovenski katehetski načrt, ki temelji na katehumenatskem modelu oznanjevanja in smo ga škofje pred kratkim potrdili zaradi bistveno spremenjenih razmer. »Kristjan se ne rodi, temveč to postane,« je znan Tertulijanov rek, ki se ne nanaša le na osnovnošolce, ampak tudi na odrasle. Postajati vedno bolj kristjan, postajati vedno bolj Božji, je doživljenjska naloga. Torej smo kateheze potrebni vsi ne glede na starost, spol, stan ali poklic. Tudi odrasli mora vedno znova srečati oznanjevalca, ki mu sporoči veselo vest o odrešenju v njegovi novi situaciji; da se znova odloči, ali bo Kristusa sprejel za svojega odrešenika ali pa bo iskal odrešenje zgolj v sebi in v ponudbah sveta. V tem zasije pravi namen kateheze: pomagati kristjanu zoreti v zavesti njegove osnovne življenjske odločitve, da bo v vsem iskal Božjo voljo in po njej živel. Vse do »popolnega človeka, do primerne doraslosti v Kristusovi polnosti« (Ef 4,13). Novi katehetski načrt tako opredeljuje osnovne katehetske naloge: podpiranje poznavanja vere, učenje molitve, vzgoja v liturgiji, vzgoja za občestvo in uvajanje v držo razločevanja. Nekaj takšne kateheze je že navzoče v različnih duhovnih gibanjih, pri delu z odraslimi, v župnijskih skupinah in morda še kje. Škofje močno spodbujamo župnijska občestva, zlasti župnijske pastoralne svete, da skupaj iščejo v tej smeri nove možnosti in da za njihovo izvedbo poskrbijo tudi za usposobljene katehiste in katehistinje. Zgled prave gorečnosti nam spet daje Jezus sam, ki se katehezi ne odpove niti po vstajenju. Spomnimo se, da sta se učenca na poti v Emavs pogovarjala o preteklih dogodkih in o njih govorila tudi s tujcem, ki se jima je pridružil na poti. Prisluhnil jima je in pričel razlago tam, kjer sta bila. Danes bi morda rekli na njunem pobirmanskem verskem nivoju. Potrpežljivo je razlagal in »ogreval srce«. Čisto na koncu, ko sta že mislila, da je vse povedal, je sprejel njuno vabilo k obedu in ob lomljenju kruha sta ga spoznala. Ko se je dotaknil njunih src, jima je izginil izpred oči in onadva sta postala oznanjevalca iz izkustva. Šla sta nazaj v Jeruzalem in povedala, kako sta srečala Vstalega Gospoda. Postala sta kateheta.

Podobno naj se godi pri katehezi. Katehet oznanja, kar nosi v svojem srcu, oznanja svoje izkustvo Božje navzočnosti in svoje odrešenosti sredi občestva. Ogreva srca. Vabi k obredu. Išče poti, kako bi na najbolj prodoren način razrahljal zemljo srca za Božjo besedo. Bratje in sestre pa poslušajo, opazujejo, gledajo in premišljujejo, iščejo zgled, iščejo avtentičnost. Kritični so. Tako, kot sta bila kritična oba učenca. A Jezus je tisti, ki se jima je pridružil, ni čakal, da bi prišla sama. Bil je poslušalec in tisti, ki je spregovoril. V katehezi ni delitve na »mi« in »vi«, ampak je dogodek skupnosti. Nova zaveza nas kliče k osebni odgovornosti. Jezus je na večer velikega četrtka učencem umil noge in svoje dejanje, po besedah apostola Janeza, sklenil z besedami: »Zgled sem vam namreč dal, da bi tudi vi delali tako, kakor sem jaz vam storil. Resnično, resnično, povem vam: Služabnik ni večji kakor njegov gospodar in poslanec ne večji kakor tisti, ki ga je poslal. /…/ Kdor sprejme tistega, ki ga pošljem, mene sprejme; kdor pa mene sprejme, sprejme tistega, ki me je poslal« (Jn 13,15–16.20).

S tem Jezusovim zgledom in močno spodbudo, da bi se v vseh prebudil katehet, da bi bili kateheti in ne bi le delali kot kateheti, se danes poslavljamo in vam pošiljamo svoj pastirski blagoslov!

Vaši škofje

Nedelja 27. januarja 2019 je bila v naši župniji poseben dan. Poleg tega, da smo v Cerki na slovenskem obhajali nedeljo Svetega pisma, smo v naši župniji imeli predstavitev kandidatov za Sveto birmo. Tako sta se ti dve stvari zelo lepo povezali med seboj, saj so namreč bodoči birmanci dobili vsak svoje Sveto pismo, ki pa jim bo v pomoč pri sami pripravi na ta zakrament in tudi nadaljnje v življenju, da bodo iz dneva v dan rastli v veri do Boga.

Gospod župnik je že na začetku Sv. maše poudaril, kako pomembna je sama priprava na Sveto birmo, saj je to dan, ko Sveti Duh vstopa v srca mladih in prinaša sedem darov. Za sprejem Svetega Duha je pomembno, da se bodoči birmanci prav odločajo, da znajo prav ravnati v različnih situacijah, da živijo pravo krščansko življenje in bodo tako potrjeni v veri.

Pomembno je, da se zavedamo, da je Sv. birma zakrament dozorevanja v veri. Birma je stopnička, ki nas vodi v hoji za Kristusom. Birma ni zaključek našega krščanskega življenja, saj marsikdo misli ravno to. Pravijo, da ko Birmanec opravi sveto birmo, je rešen hoditi k maši, k spovedi, k verouku.. Vendar temu ni tako! Celo življenje si moramo prizadevati za dozorevanje in rast v veri v Kristusa. Pomembno je, da se zavedamo, da z vsakodnevno molitvijo, pogovorom z Bogom, obiskovanjem svete maše, obiskovanjem raznih skupin v župniji, kot so mladinski verouk, pevski zbor, ministrantje in druge skupine, s tem vsem le širimo naša obzorja, širimo našo vero in to nam pomaga, da hodimo po pravi poti, poti za Jezusom.

Sveta birma je tudi zakrament krščanskega pričevanja in apostolata. Pričevalci smo tako vsi, ki s svojim zgledom in dejanji kažemo ljubezen do Kristusa. Prav tako apostolat pomeni, da smo Jezusovi učenci, da razlagamo in kažemo svojo vero tudi drugim.

Pri zakramentu Svete birme je pomembno še nekaj. Da imajo kandidati za birmance tudi podporo doma, podporo od staršev, družine, botrov, da jih tudi ti spodbujajo, molijo zanje, jim kažejo pravo krščansko pot in tako pripomorejo birmancu k lažjemu odločanju in boljšemu življenju.

Gospod župnik je na koncu pridige rekel: » Vse kar ima v življenju vrednost, od nas zahteva napor!«. In res je tako, za vsako stvar, ki jo želimo doseči v življenju, pa naj bo to dobra ocena, vožnja s kolesom ali govorjenje v tujem jeziku, vse zahteva svoj napor, svoj čas, a na koncu vedno pokaže, da se je bilo vredno boriti za to!

Nina Menič

Fotogalerija!

Veroukarji prvega in drugega razreda so kmalu po novem letu prejeli vabilo, da si skupaj s starši, g. župnikom in katehistinjama ogledajo jaslice. Nestrpno smo čakali na sobota: 19.1., ko smo se malo po enajsti uri zbrali na železniški postaji v Krškem. Z vlakom smo se odpeljali do Celja.
Nato smo se peš podali do kapucinske cerkve, kjer smo si ogledali prve jaslice.
Pred cerkvijo smo imeli lep razgled na Savinjo in del Celja.
Pot smo nadaljevali do stolnice, kjer nas je sprejel prijazen župnik g. opat Marjan Jezernik in nam povedal zgodovino cerkve, ki sega vse v 13. stoletje. V stranski kapeli so nas pričakale velike jaslice, ki so poleg običajnih figur imele tudi velikega konja, med ovcami je bil oven in na hribu ob hlevčku še slon.
Peš smo se vrnili do železniške postaje. Nato pa smo se z avtobusom odpeljali do McDonalds-a, kjer smo poskrbeli za svoje želodčke.
Do naše zadnje postaje, ki je bila na Jožefovem hribu, nas je zopet pripeljal avtobus. Tudi tu nas je pozdravil domači župnik in direktor Jože Planinšek, ki nam je povedal malo o cerkvi, nato pa nas je popeljal še po delu njihovega doma.
Po toplem čaju in piškotih smo se spustili do železniške postaje in se polni lepih vtisov z vlakom vrnili nazaj domov.

Hvala g. župniku in katehistinjama Nataliji in Aniti za zanimivo sobotno popoldne.

Sonja Praprotnik

Fotogalerija!

V naši župniji vsako leto na eno od nedelj v božičnem času pri bogoslužju pripravimo glasbeno popestritev z gosti od drugod. Tako smo v nedeljo, 13. januarja 2019, na praznik Jezusovega krsta, imeli pri osmi in deseti maši posebne glasbene goste, ki so nam s svojim lepim petjem in z različnimi instrumenti pomagali še enkrat podoživeti božično skrivnost. Medse smo namreč povabili Družinski trio Drstvenšek iz Dolenjega Leskovca pri Brestanici, ki ga sestavljajo Anja (citre), Klara (flavta) in Leon (klarinet), ob koncu pa se jim je z igranjem na trobento pridružil še Anjin mož Marko Kozinc.

Prelepi glasovi so med poslušajočimi verniki v cerkvi pritegnili izredno pozornost in tudi hvaležnost, saj se je ob koncu razlegal dolg aplavz nastopajočim, župnik Ludvik pa je pred celotnim občestvom celo predlagal nominacijo za sodelovanje Družinskega tria Drstvenšek na TV oddaji Slovenski pozdrav. Morda pa res… Bogu hvala za toliko lepih talentov!

 L.

Fotogalerija!

 

 

 

 

 

Glejte, trije kralji v lepi zlati halji, na kamelah jezdijo … Tako pravi pesem, ki naznanja prihod Svetih treh kraljev v Betlehemski hlevček, kjer se je rodil Jezus. Trije Modri so se prišli pokloniti k novorojenemu Odrešeniku, pot pa jim je kazala zvezda repatica. Še prej jim je kralj Herod naročil, naj najdejo dete, da bi se mu šel tudi on poklonit. Vendar pa je kralj imel hudoben namen; Jezusa se je želel znebiti. Ko so sveti Trije kralji našli Jezusa so mu darovali kadilo, zlato in miro. Tako so se poklonili Jezusu, nazaj pa so se vrnili po drugi poti in se na ta način ognili Kralja Heroda.

Praznih treh Modrih po imenu Gašper, Miha in Boltežar praznujemo vsako leto šestega januarja. In na predvečer praznika je navada, da koledniki hodijo po župniji in od vrat do vrat prepevajo pesmi, voščijo blagoslovljeno novo leto in prosijo za prostovoljne darove, katere potem pošljejo misijonarjem za njihovo neutrudno delo v misijonskih deželah.

Po naši župniji je letos koledovalo kar 9 skupin, katere so obiskale domove po nekaterih ulicah Leskovca in Krškega ter vaseh Mali Podlog, Mrtvice, Vihre, Velika vas, Gržeča vas, Veliki Podlog in Gorenja vas. V nedeljo, na sam praznik, pa so se skupine predstavile še pri svetih mašah.
V posamezni skupini so otroci predstavljali svete Tri kralje, zvezdo repatico in pastirje. Vsi ljudje, kateri so imeli možnost slišati iskrene besede iz ust otrok in mladine, so bili navdušeni, presrečni in tudi kakšna solza sreče se je utrnila.
Najlepše pa je bilo videti otroke, s kakšnim veseljem in navdušenjem so zbirali denar za tiste, ki ga nujno potrebujejo v misijonskih deželah. Ne mraz, ne veter, niti utrujene noge nas niso ustavile, da bi predčasno odnehali.

Nina Menič

Fotogalerija!