Podružnice

Že kar v samem Leskovcu, ki ga domačini imenujejo Gmajna in ki je bila včasih res vaška gmajna, na kateri so kmetje pasli živino, srečamo prvo podružnico. To je preprosta baročna cerkev, posvečena sv. Ani. Gotovo je med farani najbolj priljubljeno svetišče, ki se tu za praznik sv. Ane in sv. Roka zbirajo v velikem številu. Cerkev je romarska, saj so tudi sem radi romali Hrvatje od blizu in daleč, pa tudi s Štajerskega konca jih je veliko prišlo. Glavni romarski shod in obenem tudi žegnanje je na Anino nedeljo.a3

Cerkev skriva v sebi marsikatero dragocenost. Najprej je tu velika oltarna slika sv Ane z Marijo v naročju in sv. Joahimom ob strani, delo Valentina Metzingerja. V levi stranski kapeli je lep rokokojski oltar s sliko trpečega Kristusa, v desni pa oltar zlatega tipa, posvečen sv. Roku. Sv. Rok je zavetnik zoper kugo in ker je ta v preteklosti razsajala tudi po naših krajih, so se mu ljudje radi priporočali, veljal pa je tudi za priprošnjika zoper vse druge bolezni.

Raven strop sta nekdaj krasili freski Marijinega vnebovzetja in Brezmadežne, delo znanega umetnika – domačina Wolfa, a je bil strop tako uničen, da se nista ohranili.

sv_ana_helikopter1

Cerkev je v svoji dolgi zgodovini že marsikaj doživela. Najhuje je bila prizadeta med drugo svetovno vojno, ko so se v njej naselili nemški vojaki in jo oskrunili, marsikaj uničili. Žalosten spomin na to so orgle, ki so še danes neuporabne. Kljub vsem preizkušnjam, pa jo imajo ljudje še vedno za svojo. Še vedno romajo k sv. Ani, priprošnjici in zavetnici mladih mater in vdov, predvsem pa varuhinji družin.

sv_ana_v_ogledalu

 


j1Skoraj sredi Krškega polja leži vas Drnovo in cerkev sv. Janeza. Kraj sam je bil poseljen že v prazgodovinski dobi, o čemer pričajo odkopani predmeti iz bronaste in železne dobe. Kasneje so ta predel naselili Rimljani, ki so tu zgradili veliko pristaniško mesto Neviodunum. Tu skozi je potekala cesta Emona – Siscia; mesto samo je veljalo za upravno središče domala vse Dolenjske.

Gotovo je v strateško tako pomemben kraju že zgodaj stala tudi cerkev, o kateri pa ni sledu. Sedanja stavba je baročna, posvečena sv. Janezu Krstniku. Glavni oltar je dal leta 1665 postaviti krški mestni sodnik Andrej Kovačič. Ob kipu Janeza Krstnika v osrednji niši stojita kipa apostola Petra in Pavla, tu pa je tudi kip sv. Antona Puščavnika, zavetnika živinorejcev. Kjer naj bi bila stranska oltarja sta na nastavkih nameščeni samo sliki Marijinega in Jezusovega brezmadežnega srca.

Tlak v cerkvi je bil včasih iz kamnitih plošč, ki so jih izgrebli na mestu, kjer je stal Neviodunum, Valvasor pa je na eni izmed njih še videl podobo Merkurja. V vasi so bili na leto trije sejmi za govedo, prašiče in konje.

Žegnanje je na nedeljo po 24. juniju.

1Senuše so gručasta vas zahodno od Leskovca, z jedrom na gričku. Zraven naselja je cerkev, sezidana na nekoliko vzvišenem prostoru. Čas prvotne zidave je neznan, današnja stavba pa je stara približno 300 let.

Glavni oltar, ki je iz leta 1865 je posvečen sv. Luciji, mučenki iz prvih stoletij krščanstva. To zelo priljubljeno svetnico najpogosteje upodabljajo s parom oči na pladnju in jo častijo kot zavetnico vida in se ji priporočajo zoper očesne bolezni. Legenda pravi, da se je njen snubec zaljubil v njene lepe oči, ona pa se jih je izdrla in mu jih poslala, da bi si tako ohranila devištvo, angel pa ji je prinesel druge. Na njen god 13. decembra je bila po starem koledarju najdaljša noč v letu. Po poganskem verovanju je bila to noč strahov, noč, ki je strašila demonka Sredozimka. Cerkev je nasproti tej pošasti postavila osebo svetnice, ki že s svojim imenom prinaša luč, svetlobo, Sv. Lucijo.

Na našem oltarju jo spremljata še dve njeni družabnici: sv. Barbara s stolpom in mečem in sv. Katarina s strtim kolesom. Obe sta prav tako s svojim mučeništvom pričali za čistost in krščansko vero.

V dveh preprostih stranskih oltarjih sta sliki sv. Matija, apostola in sv. Silvestra, papeža. Sv. Matija s sekiro je zavetnik stavbenikov in tesarjev, sv. Silvester pa zavetnik domačih živali in priprošnik za dobro letino.

l2

Valvazorjev opis Velike vasi

mt1To je mali gradič, od Ljubljane oddaljen enajst milj in od Krškega pol milje. Nahaja se v ravnini z lepimi polji, na katerih živijo jerebice, ki se jih lovi s sokoli. Nekateri so mnenja, da se je tu nahajalo rimsko mesto Noviodunum, drugi pa menijo, da je bilo Krško nekdaj Noviodunum. Schonleben pa meni, da je bil Noviodunum pri Brežicah, ali pa med Brežicami in Krškim. Lahko pa je tudi, da je bil del Noviodunuma pri Veliki vasi, drugi del pri Brežicah in pri Krškem. Ti kraji niso tako daleč narazen, Noviodunum pa je bil nedvomno veliko mesto, tako, da so ti navedeni kraji bili sestavni del Noviodunuma. Da so te trditve točne, nam potrjujejo razne izkopanine in to bakreni in srebrni novčiči, ki so jih v poganskih časih zakopali in šele sedaj so prišli na svetlo. Najdenih je tudi veliko obdelanih kamnov, ki so krasili nekdaj to veliko mesto. Sedanja lastnica tega gradiča je gospa Marija Rozina pl. Buzet, vdova, dekliško ime Rasp, ki je pred leti gradič popolnoma obnovila. Pri obnovi hiše so našli kamniti steber z obeležji in črkami ki se je po njenem nalogu postavil na polju. ki še danes tam stoji. Stojijo pa še drugi kamniti stebri, ki so jih odkopali iz zemlje, kot neizpodbiten dokaz o obstoju velikega mesta, ki je bil naseljen, vendar kasneje pa porušeno.

mt2

Na obronku krškega polja, v Veliki vasi, stoji cerkev sv. Martina, škofa, katerega češčenje je bilo v naših krajih razširjeno zlasti med 7. in 10. stoletjem. Kar čudno bi bilo, če bi v fari s tolikimi vinogradi ne imel tudi sv. Martin svojega oltarja. Dobro ga poznajo vsi vinogradniki, pa tudi ljubitelji dobre kapljice ga radi počastijo.

Cerkev, ki stoji v naselju in jo okoli stoječe hiše in domačije skoraj popolnoma zakrivajo, je bila v 19. stoletju predelana. Njeno jedro je srednjeveško, ohranjena pa je še osnova gotskega prezbiterija, kar vse kaže na njeno precejšnjo starost. Cerkev nima stranskih oltarjev, glavni oltar pa je baročnega tipa, čeprav je bil narejen v prvi polovici 19. stoletja. Škof Martin ima po dolenjski navadi ob sebi gosko, z razliko upodobitev v drugih krajih, predvsem na Gorenjskem, kjer ga upodabljajo na konju, kako deli z beračem svoj plašč. Legenda o gosi pravi, da se je Martin, ko je zvedel, da ga hočejo imenovati za škofa, skril med jato gosi, a so ga te s svojim gaganjem izdale. In ta nesrečna gos še danes ne sme manjkati na nobeni praznični mizi za “Martinovo”. Ob sv. Martinu sta desno sv. Florjan, ki smo ga že srečali na oltarju na Gorici, levo pa nadangel Mihael s tehtnico v roki. V eni skodelici je človek, ki predstavlja vsakega izmed nas, v drugi pa je minski kamen, ki predstavlja naše grehe. Ob njegove teže je odvisno, kam se bo nagnila tehtnica.

m1Na obronkih največjega hrastovega gozda na Slovenskem, Krakovega, leži vas Veliki Podlog. Cerkev sv. Nikolaja stoji zunaj vasi, sredi polja. Marsikdo se bo najbrž vprašal, zakaj na tako čudnem mestu, sredi rodovitne zemlje, kamor ponavadi niso postavljali nobenih stavb, kaj šele cerkve? Odgovor na to pa je dokaj preprost: stoji točno na sredi med tremi vasmi: Velikim in Malim Podlogom ter Gržečo vasjo. Ker si vaščani niso mogli privoščiti, da bi imeli vsak svojo cerkev, so našli salomonsko rešitev: cerkev so postavili na sredo, da ne bi bil nihče prikrajšan oziroma prizadet.

Stavba sama je starejšega nastanka, časa v katerem je bila pozidana ne vemo, vemo pa, da je bila sredi 19. stoletja regotizirana, saj ima izrazite psevdogotske elemente. Glavni oltar je leta 1864 izdelal Anton Seitz. V osrednji niši kraljuje kip sv. Nikola, Miklavža, dobrotnega in ljubeznivega škofa, ki nikomur ne odreče svoje pomoči, če je ta v stiski. Družbo mu delata dva tovariša, škofa, eden izmed njih je sv. Bernard, ustanovitelj cistercijanov in zavetnik čebelarjev. Kip sv. Nikolaja so včasih zakrivali tudi s sliko istega svetnika. Sedaj visi na steni v cerkvi in je lepo, kvalitetno delo neznanega avtorja.

Tudi oba stranska oltarja sta, skupaj z glavnim lepo negotsko delo, škoda le, ker v njiju ni več originalnih podob sv. Jurija in Brezmadežne.

Žegnanje je na nedeljo po 6. decembru.

m2

sv-pavelNa drugi strani avtomobilske ceste Ljubljana – Zagreb, na komaj opazni vzpetini se pred nami razgrne vas Gorica. Podružna cerkev sv. Pavla zavzema s svojo lego sredi vasi dominanten položaj. Sedanja stavba je bila v 18. stoletju prezidana, skriva pa v sebi ostanke precej starejše, romanske cerkve.

Tudi glavni oltar je iz srede 18. stoletja in je po svojem slogu značilen za tipično vaško okolje. Na njem so svetniki, ki so se jim ljudje že od nekdaj radi priporočali pri svojih kmečkih opravilih: poleg sv. Pavla je tu še njegov stalni spremljevalec sv. Peter, sledijo pa jima sv. Florijan, zavetnik gasilcev in varuh domačij pred ognjem, sv. Notburga, zavetnica dekel in kmečkega dela, družbo pa ji dela njen stanovski tovariš sv. Izidor, prav tako zavetnik kmetov in pastirjev. Kmetje so se nekdaj dobro zavedali, da brez božjega blagoslova in priprošnje svetnikov njihovo delo ne bo obrodilo zaželenih sadov. Zato so radi postavljali cerkve tem svetnikom v čast in se kljub obilici dela zbirali v njih k bogoslužju.

Žegnanje je tu prvo nedeljo po prazniku apostolov Petra in Pavla, 29. junija.

sv-pavel-oltarsv-pavel2sv-pavel3sv-pavel4sv-pavel5sv-pavel6sv-pavel7

u1Cerkev sv. Urha stoji na samem v ravnini Krškega polja jugovzhodno od vasi Vihre. Po izročilu naj bi jo tja postavili zato, ker je bilo tu pred davnimi časi jezero in je cerkev stala na bregu tega jezera. Gotovo je v tem nekaj resnice, saj je znano, da so cerkve v čast temu svetniku postavljali ponavadi tam, kjer je izviral kakšen studenec.

Leto prve omembe cerkve ni znano. Res pa je, da je bilo češčenje sv. Urha zelo razširjeno že v najstarejši dobi, zato je verjetno, da je sedanja cerkev na Vihrah naslednica kakšne starejše.

Cerkev s pravokotno ladjo, enako visokim in skoraj enako širokim tristrano zaključenim prezbiterijem ter zvonikom prizidanim k zahodni strani je v jedru srednjeveška arhitektura, temeljito predelana ob koncu 19. stoletja.

Leseni glavni oltar iz 17. stoletja je posvečen sv. Urhu, škofu, katerega kip najdemo v osrednji oltarni niši. V roki drži ribo, saj naj bi se po legendi kurje bedro na njegovi mizi spremenilo v ribo, ko so ga hoteli zasačiti pri grehu, da v petek je meso. Resnica je seveda drugačna, saj ga z ribo upodabljajo zato, ker mesa sam sploh nikoli ni užival. Ta izredno priljubljen svetnik je priprošnjik za srečno zadnjo uro, prosijo ga za pomoč zoper razne telesne slabosti in za varstvo pred podganami in mišmi.V osemdesetih letih so bili iz cerkve ukradeni kipi sv. Cirila in Metoda z glavnega oltarja ter sv. Antona Padovanskega in sv. Dominika iz stranskih oltarjev.

Leta 2003 je bila cerkvena notranjost in oltarna oprema popolnoma prenovljena oz. dopolnjena z novimi kipi, ki jih je izdelal Umetniški atelje Aleš Vene, s.p. Štrit 14.

Na glavnem oltarju, kjer sta nekdaj bila kipa sv. Cirila in Metoda, sta danes nameščena sv. Peter in Pavel (kopija z Drnovega).u2

Prav tako je v stranskem oltarju nov kip sv. Dominika, na drugi strani pa sv. Antona Padovanskega.

V zvoniku sta dva železna zvonova: »D« 195 kg, »E« 180 kg.

Na južni zunanjščini ladje se je poleg pravokotnega romanskega okenca do nedavnega nahajala izjemno kvalitetna freska Kristusovega križanja z Marijo in Janezom iz konca 15. stoletja. Freska je bila v letu 2004 pod vodstvom Restavratorskega centra iz Ljubljane sneta in prenesena v notranjost cerkve, na zunanji steni pa je bila istočasno narejena kopija.

Žegnanje pri sv. Urhu je na nedeljo pred ali po 4. juliju.


v1Zapuščamo ravninski del fare in se med vinogradi podamo na severozahod, na mejo župnije, na Stražo – sv. Valentin. Že ime samo in pa lega cerkve na gričku nad vasjo nam marsikaj povesta. V času tako pogoste turške nevarnosti v naših krajih je bilo tu stražarsko mesto, s katerega so z ognjem opozarjali na bližajočo se nevarnost. Tudi cerkev sama je služila za obrambo in zavetje. Gotovo je bila večkrat porušena, pa zopet na novo pozidana. Sedanja enotna stavba je iz 17. stoletja in je po velikosti največja podružnica v župniji. Valvazor nam je zapustil o njej dragoceno poročilo. V svoji Slavi vojvodine Kranjske je zapisal, da jo je dal postaviti takratni župnik Gašper Tunkelsteiner. Njegovi starši so se namreč v sinovi mladosti zaobljubili, da bo njihov sin, ko bo odrasel in študiral, leto dni z gorečo svečo v roki ministriral, ker je bil v otroških letih slaboten in bolan. Po ozdravitvi je v zahvalo in čast sv. Valentina dal sezidati to cerkev. Zakaj prav njemu? Ime “valens” vlatinščini pomeni zdrav, močan, zato so se že od nekdaj zatekali k njemu kot priprošnjiku zoper telesne slabosti.

v2

V prezbiteriju je lep baročni oltar iz leta 1784, s kipom sv. Valentina, duhovnika v mašnem plašču, k njemu pa se dviga roka kot znamenje bolnika, ki ga ozdravlja. Kip včasih zakrijejo s sliko istega svetnika. Poleg njega sta na vsaki stani še lepa kipa dveh svetnikov – vojakov. Atika oltarja je prazna, saj so iz nje že pred leti neznanci ukradli sliko.

Stranska oltarja sta mlajša, v enem je kip Brezmadežne, v drugem pa je bila svoj čas slika sv. Jožefa. Žegnanje pri tej podružnici je na nedeljo, ki je najbližja 14. februarju.

 

v3

 

s1Ko se iz Leskovca peljemo proti sosednji fari, Velikemu trnu, nas nekje na sredi poti, sredi vinskih goric, že od daleč pozdravlja prijazna cerkvica na malem gričku – cerkev sv. Štefana, na sami meji med leskovško in svetoduško župnijo.

Kraj, danes pretežno posejan z vinogradi in zidanicami, je bil že v prazgodovini, v mlajši kameni dobi, poseljen. Na to nas opozarjajo bogate najdbe v Ajdovski jami, ki je v bližini. Med številnimi ostanki keramike so našli tudi ostanke jamskega medveda in zoglenelo žito.

Glede na vse to lahko upravičeno domnevamo, da ima sedanja cerkev na tem kraju že bogato tradicijo, vsaj že iz srednjega veka. Ponaša se kar s štirimi oltarji. Glavni oltar iz druge polovice 18. stoletja je posvečen sv. Štefanu, diakonu in prvemu mučencu, spremljata pa ga sv. Matija in sv. Marko. Stranska oltarja sta preprostejša. V levem je svetnik brez atributov, v desnem pa zelo lep kip sv. Lovrenca, prav tako diakona in mučenca. Zanimiv je tudi rokokojski oltar sv. Frančiška Ksaverija v kapeli na levi strani.

Žegnanje je 26. decembra. Ta dan je ponekod še danes zaznamovan z običajem, da ob cerkvah, posvečenih sv. Štefanu blagoslavljajo konje in sol. Navada je po drugi svetovni vojni pri tej podružnici zamrla, vendar pa si v zadnjem času zopet prizadevamo, da bi jo oživeli.

s2

f3Župnijsko cerkev Žalostne Matere Božje v Leskovcu prištevajo strokovnjaki med vidnejše in pomembnejše cerkvene stavbe oziroma spomenike pri nas. Zanimiva je tako njena stavbna, kakor tudi umetnostno zgodovinska vrednost oziroma pomen. al se velikokrat zgodi, da ljudje ne znamo ceniti dovolj tistega, kar imamo sami doma, pa brez potrebe vzdihujemo in si želimo videti ali imeti tisto, kar ima naš sosed, pa četudi je morda manj zanimivo. Da bi vsaj malo bolj spoznali zaklade, ki so nam jih v teku stoletja zgradili in ohranili naši predniki, se bomo tokrat ustavili pri opisu njenega nastanka, zunanjščine, notranjščine in opreme. Nekaj tega je bilo sicer že napisanega v našem glasilu, a se nam je zdelo prav, da tokrat vse podatke zaokrožimo na enem mestu in tako zaokrožimo podobo tega izjemnega spomenika.

Cerkev v Leskovcu naj bi se prvič omenjala v listini iz leta 1074, v kateri je patriarh Sigehard naročil freisinškemu škofu, naj jo postavi poleg one v Beli Cerkvi. Kaj takega se sicer ne da čisto zanesljivo trditi, znano pa je, da je v Leskovcu prvotna cerkev stala že pred letom 1200. fc2Takrat je to bila romanska stavba, bolje rečeno kapela, posvečena Marijinemu vnebovzetju. Imenovali so jo “Naša ljuba Gospa na jezeru”, ker so opazili, da s pokopališča, ki je kapelo obdajalo, odteka voda. Še do današnjih dni je med ljudmi ostala živa legenda, da je potrebno samo uho prisloniti na tla, če želiš slišati šumenje vode v notranjosti zemlje.

Kasneje so to manjšo cerkev prav gotovo tudi povečevali, ali pa morda sezidali novo v gotskem stilu, saj so njeni “ostanki” še vidni na južni strani sedanje stavbe. Zraven cerkve je stala kapela sv. Mihaela, kostnica, o kateri pa ni več nobenega sledu. Iz te cerkve (z zvonika oziroma s stolpa) ali morda še s kapele naj bi z dvema streloma iz muškete zadeli dva Turka ob savski strugi, kakor poroča Valvasor. Cerkev, takšna, kakršna stoji pred nami danes, je sestavljena iz “treh delov”: najstarejši je zvonik, ki je bil po vsej verjetnosti nekoč vključen v obrambni sistem okoli cerkve in je stal samostojno kot stolp. Zato ne stoji vzporedno z ladjo, pač pa se v njo “zajeda” pod kotom. O njegovi starosti pričajo danes zazidane romanske oziroma gotske odprtine ter vhod vanj, ki je šele v nadstropju, s kora s starimi železnimi vrati. Drugi del je pravokotna cerkvena ladja, ki je v svoji osnovi še gotska – to lahko vidimo po nakazanih ostankih gotskih oken na zunanji južni fasadi. Barok je ta okna zazidal in jih nadomestil s pravokotnimi pokončnimi.


 

dsc_0048-300x200Tretji del je prezbiterij, ki je moral biti nekoč prav tako gotski, po vsej verjetnosti tristrano zaključen, rebra pa sta vezala sklepnika, ki sta danes vzidana na zunanjščini prezbiterija. Prvi je okrogel, z reliefom stoječe Marije z Jezusom v vencu žarkov, drugi pa v obliki ščita z dvoglavim orlom. Tudi prezbiterij so v baroku odstranili in ga v drugi polovici 17. stoletja (1670 leta) nadomestili s sedanjim pravokotnim in ravno zaključenim ter nad močno profiliranim venčnim zidcem banjasto obokanim. V istem času so na južni strani prezbiterija prizidali baročno rožnovensko kapelo z banjastim obokom in plitvimi pilastri.

 

zvonovi-300x202

Naročnik teh zadnjih prezidav je bil graščak s Šrajbarskega turna. Prezbiteriju je na severni strani prizidana velika zakristija, prav tako mlajšega nastanka. V cerkev vodita dva vhoda. Preprostejši južni in bogatejši severni portal sta zaznamovana z letnico 1770, južni pa ima zraven še letnico 1897, kar priča o zadnji obnovi tik pred koncem prejšnjega stoletja. Na južni steni zvonika visi velik misijonski križ (morebiti nekdanji pokopališki?). Pod njim je kamnit oltar, za oltarjem pa plošča z napisom. Svojčas sta poleg križa stala še kipa Marije in Jezusa. Okoli cerkve je bilo nekdaj pokopališče, ohranjeni so še trije nagrobniki: prvi župnika Andreja Svetlina (iz leta 1856), drugi Arturja Paulina, napis na tretjem pa je žal nečitljiv. Poleg teh je na južni steni prezbiterija vzidana še ena plošča (po vsej verjetnosti tudi nagrobnik) in spominja na Neviodunum. Iz Neviodunuma je tudi antični relief s podobo krilatega genija. Vzidan pa je narobe, tako da “genij” leži. Točnega vzroka ne vemo, slišal pa sem pripovedovanje, da je v spomin na delavca, ki naj bi se pri zidavi cerkve smrtno ponesrečil, ko je padel z zvonika. “Pločnik” okoli cerkve je tlakovan s starimi kamnitimi ploščami, ki so nekoč služile za tlak v cerkvi. Zanimiv je čas nastanka sedanje cerkve. Valvasor namreč omenja, da so cerkev pozidali kranjski deželni stanovi v zahvalo za zmago nad Turki. Podatek je najbrž točen, čeprav se pojavlja vprašanje, za katero zmago naj bi šlo. Najverjetneje se zdi, da bi povod za zahvalno zidavo leskovške cerkve utegnil biti veliki turški pohod proti Dunaju leta 1532, ki ga je vodil sam sultan Sulejman s 140.000 vojščaki in 120 topovi.

zupnijska_cerkev-300x202

Ko je pohod za skoraj mesec dni zadržal Nikolaj Jurešić z junaško obrambo trdnjave Kisek in se je mdtem zbrala pred Dunajem tudi že velika cesarska vojska, sultan ni več prodiral proti Dunaju, marveč se je čez Štajersko vrnil proti Beogradu. Med potjo so njegove čete plenile po Štajerskem in Kranjskem in čez Brežice (in Krško?) pridrle do Novega mesta. Hkrati je kranjski poveljnik Ivan Pűchler zmagovito udaril v Bosno, pridobil velik plen in rešil mnogo krščanskih jetnikov. Leto pozneje je bilo med cesarjem in Porto sklenjeno premirje, ki je zaključilo desetletje nenehnih turških napadov. Zmagovito leto 1532 bi torej lahko pobudilo zidavo nove leskovške cerkve in bi zato njen nastanek lahko postavil v pozna trideseta leta 16. stoletja. To bi ustrezalo tudi njenemu stilnemu značaju. Manj verjetno pa je, da bi deželni stanovi, ki so se okrog leta 1540 že odločili nagibati v protestantizem, bili taki zidavi pozneje še naklonjeni.

PRIŽNICA V ŽUPNIJSKI CERKVI

Poleg drugih neprecenljivih in zgodovinsko vrednih znamenitosti hrani župnijska cerkev v Leskovcu tudi skoraj pol stoletja staro kamnito prižnico. Sodeč po napisu na eni od petih tabel na prižnici, je bila zadnja obnova izvršena ravno pred sto leti. Vse kaže, da so tudi sicer tedanji župnik in farani imeli izredno velik posluh za lepoto božje hiše. V letih 1897 – 1902 so namreč poleg prižnice obnovili še glavni oltar in oltar v Roženvenski kapeli, naročili in kupili so nove orgle ter križev pot, obnovili pa so tudi vse portale oz. vhode v cerkev (glej letnico 1897 na portalu nad glavnim vhodom). Ko je bila leta 1993 v celoti obnovljena notranjost cerkve, smo vedeli, da bo slejkoprej treba obnoviti še prižnico, v bodoče pa tudi fresko v prezbiteriju nad daritvenim oltarjem. Freska, ki predstavlja zavetnike naših podružnic, je vidna samo iz prezbiterija, ker jo je slikar naslikal na notranji strani slavoloka. To delo bo torej še odprto za prihodnje rodove.

Zdaj pa k prižnici. Izklesana je iz enega kamnitega bloka, v obliki osmerokotnega keliha oz. tulipana, od katerega je vidnih le pet stranic – sedaj je odprta tudi šesta! Prižnica stoji na stebrasti, z velikimi palmetnimi listi okrašeni nogi. To naj bi bil pravzaprav steber, prinešen iz Neviodunuma, kar pa še ni zgodovinsko dokazano. Na prvi stranici na skrajni levi je izklesan grb, razdeljen na štiri polja, v katerih so diagonalno razvrščeni reliefi dveh ptic in dveh želodov. Iz čelade na vrhu grba pa se dvigata rogova. Ob grbu sta črki M in D. Po Valvasorju naj bi bil to grb gospodov Aichelburških. Grb dokazuje, da so prižnico oskrbeli gospodje z bližnjega gradu, ki so bržčas botrovali tudi zidavi nove cerkve. Vprašljivi pa sta črki MD. Če gre za letnico (1500), potem so morali prižnico postaviti še v stari cerkvi. Prižnica pa je popolnoma renesančna, zato se vzbuja vprašanje, če niso njene forme za leto 1500 preveč moderne, čeprav tudi niso nemogoče. Lahko pa bi črki MD tolmačili tudi kot neko kratico (npr. Martin Duhrlacher, takratni župnik v Leskovcu).

Vsekakor pa drži, da je prižnica ena redkih v svoji vrsti iz tako zgodnjega časa. Na zgornjem zunanjem robu je dobro vidna letnica 1545, kar daje slutiti, da je tega leta prižnica dobila svojo dokončno podobo.

Napis v stari nemščini na tabli poleg grba ima mnogo krajšav; z Valvazorjevo pomočjo je razrešljiv takole:

Vklesani nemški napis torej poudarja, da naj človek v težavah zaupa v Boga, da velja samo vera, zakaj človeška modrost in bogastvo pri Bogu nimata cene, revež pa da le redko doseže pravico. Tudi te sentence so znamenje časa; poudarek vere in ničnost vsega zemeljskega v božjih očeh kažeta reformacijski nadih, pripomba o revežu pa zveni kot spremljava kmečkih uporov. Oblikovno je prižnica še gotska, ima pa severnorenesančno preobleko.

Tabla z grbom ter podobi Kristusa Odrešenika in Device Marije so bile prvotno drugače poslikane. Današnjo podobo so dobile ob zadnji prenovi leta 1897. To dokazuje študija letošnjih sondiranj. Vsekakor je bilo v letu 1997 na prižnici opravljeno veliko delo, za kar zaslužijo restavratorji Škofijske restavratorske delavnice iz Maribora, ki jo vodi g. Andrej Šebalj, vse priznanje in pohvalo.