1.1 Kako je Valvasor pisal o Župniji Leskovec

 

Ako potujemo od mesta Krškega po okrajni cesti proti jugovzhodu, odpre se nam lepa Krška ravnina. Cesta deli se nam že kacih 15 minut hoda v občinsko cesto, peljajočo proti jugozapadu. Po slednji se podavši, dospemo v malih trenotkih do dekanijske cerkve in vasi Leskovec. Župnija Leskovec je ena največjih na Kranjskem, šteje 6727 prebivalcev, ter jo omeja na severni in vzhodni strani Sava, na jugu Krka, proti zapadu pa se dotika župnije Raške in sv. Duške. Vas je precej velika, šteje 112 največ lesenih hiš in do 600 prebivalcev. Na holmu stoji velika cerkev z visokim stolpom, posvečena Materi božji sedem žalosti. Okrog cerkve se razprostira prejšnje pokopališče, obdanom z visokim zidom. Na kraji, kjer stoji zdaj cerkev, bila je v starodavnih časih le mala kapelica, zoveča se “Naša ljuba Mati na jezeru”. Po srečni zmagi zoper Turke postavili so tu naši pradedi leta 1550. zdanjo v gotiškem slogu sezidano cerkev, s tremi altarji, h kojimi se je po dozidanji kapele po Turjaškem grofu Herbardu v letu 1668. pridružil še četrti oltar sv. Roženkranca. Proti jugu stoji cerkev sv, Ane, kjer je vsako leto velik sejem in božja pot. Prvi župnik bil je tu v letu 1274. z imenom Bertoldus. Sedež dekanov je bil do leta 1833. v Krškem.
 

Kar težko delo je zbrati skupaj toliko stoletij bogate zgodovine! Še težje je, če za to nimaš na voljo dovolj zgodovinskih podatkov, zapiskov, listin, skratka prvotnih virov, da se lahko iz “prve roke” prepričaš ali neka trditev oziroma podatek drži. O duhovnikih, ki so delovali v naši župniji, pa se je ohranilo tako malo in še tisto je po večini nedosegljivo! Kljub temu sem uspel zbrati skupaj največje možno število imen in letnic, pa tudi drugih zanimivih opisov posameznih oseb. V veliko pomoč “mi je bil” pokojni g. Franc Pokorn, nekdanji škofijski arhivar, ki je leta 1959 požrtvovalno zbral skupaj za droben zvezek najrazličnejših dragocenih podatkov. Nekaj sem dodal oziroma preveril še sam po raznih, kakor drobtinice raztresenih virih. Upam, da je večina vsega kar je zapisano resnično, kjer pa bi se še pojavil kakšen dvom, je še vedno dovolj časa, da se stvari ponovno raziščejo.

Velik problem je predstavljalo tudi dejstvo, da je bila župnija zelo velika, obširna in, brez dvoma, tudi bogata. Zato je bila predmet nenehnih menjav. Mnogi so se zanjo zanimali, saj je predstavljala pomemben del dohodkov. Med župniki so bili razni plemiči, imenitni cerkveni dostojanstveniki, ki pa seveda v župniji niso kaj prida bivali. Imeli so svoje namestnike, vikarje, duhovnike iz “nižjega klera”, ki so v njihovem imenu vodili posle. Tem so bili v pomoč dodeljeni razni pomočniki (danes so to kaplani), tudi beneficiati, zato je teh imen ogromno, tako da včasih niti ne veš točno, kdo je bil dejansko župnik, kdo kaplan, kdo pa je bival v župniji kar tako. Poleg tega je imelo tudi mesto Krško samo svojega vikarja (tudi zorničarja imenovanega), saj tam do pred sto let nazaj ni bilo župnije. Svoje kaplane so imeli tudi na krškem in leskovškem gradu (ti so bili neodvisni), pa še kje. Mnogi župniki so bivali kar v mestu, saj je bilo tam bolj varno oziroma imenitno. Zato se ne smemo čuditi, če so nekateri (tudi Valvasor) faro imenovali kar krško. V zapisih in zgodovinskem spominu so zapisani naslednji župniki: