1.1 Kako je Valvasor pisal o Župniji Leskovec

 

Ako potujemo od mesta Krškega po okrajni cesti proti jugovzhodu, odpre se nam lepa Krška ravnina. Cesta deli se nam že kacih 15 minut hoda v občinsko cesto, peljajočo proti jugozapadu. Po slednji se podavši, dospemo v malih trenotkih do dekanijske cerkve in vasi Leskovec. Župnija Leskovec je ena največjih na Kranjskem, šteje 6727 prebivalcev, ter jo omeja na severni in vzhodni strani Sava, na jugu Krka, proti zapadu pa se dotika župnije Raške in sv. Duške. Vas je precej velika, šteje 112 največ lesenih hiš in do 600 prebivalcev. Na holmu stoji velika cerkev z visokim stolpom, posvečena Materi božji sedem žalosti. Okrog cerkve se razprostira prejšnje pokopališče, obdanom z visokim zidom. Na kraji, kjer stoji zdaj cerkev, bila je v starodavnih časih le mala kapelica, zoveča se “Naša ljuba Mati na jezeru”. Po srečni zmagi zoper Turke postavili so tu naši pradedi leta 1550. zdanjo v gotiškem slogu sezidano cerkev, s tremi altarji, h kojimi se je po dozidanji kapele po Turjaškem grofu Herbardu v letu 1668. pridružil še četrti oltar sv. Roženkranca. Proti jugu stoji cerkev sv, Ane, kjer je vsako leto velik sejem in božja pot. Prvi župnik bil je tu v letu 1274. z imenom Bertoldus. Sedež dekanov je bil do leta 1833. v Krškem.
 

 

 

Po dozidanji župljanske hiše leta 1831. preselil se je dekan iz Krškega ter ima še dosihdob tu svoj sedež. Razen dekana ima župnija še tri duhovne pomočnike, mej kojimi je eden mestni vikar v Krškem. Šolo oskrbo-vala je do leta 1812. duhovščina. V letu 1812. najeli so si vaščani neko pritlično, leseno sobo, ter je v njej mladino poučeval orglar Anton Vrezec (Vresitz). V šolo je takrat hodilo 25 – 40 otrok, in poučevalo se je največ v nemščini. Leta 1863. sezidali so zdanjo šolo, katero so leta 1875. razširili v dvo in leta 1876. v trorazrednico. Za šolo ugodne mladine šteje cela župnija nad 600, a zaradi oddaljenja sel jih od teh v šolo hodi le kacih 250 otrok.

 

 

Hribov, stegajočih se od vzhoda proti zapadu je mnogo, ter so vsi obraščeni z vinsko trto; po njih se prideluje najboljši Dolenjec. Tu so Tršlavec, Golek, Gora sv. Lorenca, Libelj, Selška gora, Brezovska gora, Reber, Nemška gora, Križe in Drenovice. Proti jugu se razprostira lepo polje, segajoče do Gorjancev, pod katerimi se vijeti Sava in Krka. V župniji je le nekaj neznatnih studencev in potokov, kakor: Šlapovec, izvirajoč v Čretežu, teče proti vzhodu ter se izliva v Savo. Tršlavec priteče iz grajskega ribnika, goni mlin na eno kolo ter tekoč skozi Leskovec po polji skoraj usahne; pri večjem nalivu pa si napravi pot v Savo. Od severa proti jugu tečeta Čerink in Selček skozi Selce ter združena napravita potok “Velikovašica”, katera teče skozi Velikovas, Gržečovas in Malipodlog ter se izliva v Krakovem lesovji, kot levi pritok v Senušico. Senušica, narastla iz studencev Drenovic, Reber, Osrednik, Dule in Kačke teče skozi Senuše in Krakovo lesovje, goni nekaj mlinov ter se združena z levim dotokom Lokavcem, kateri meji Leskovško župo od Raške, izliva blizo Kostanjevice v Krko. Razen teh studencev se nahaja po močvirnatih krajih, kakor na Jelšah, Velikivasi še nekaj stoječih voda, katere bi ugajale ribnikom, pa se v njih živina napaja in perutnina redi. Zaradi pomanjkanja travnikov je živinoreja prav na nizki stopnji, tedaj tudi poljedelstvo slabo.

 

 

Vinogradi so še v precej dobrem stanu tej prinašajo revnim hribovcem v dobrih letinah toliko novcev, da si zbog pomanjkanja njiv lehko v bližnjih Brežicah nakupijo potrebnega žita. Razen Krakovega lesovja, spadajoče večji del Kostanjeviškej in Auersspergovej graščini, nij gozdov skoraj nič in še ti so v prav slabem stanji. Dovaža se les za kurjavo po visokej ceni z Gorjancev. Kjer pa poljedelstvo hira, tam o blagostanji govorjenja nij. Tedaj je ljudstvo, posebno hribovsko, zelo revno in njih posestva gredo po oderuških rokah dan za dnevom mnogobrojno na boben. Ker je bilo ljudstvo toliko časa s tlako in desetino od grajščakov tlačeno. Ker se po doblenej kmetskej prostosti še nij misel na pravo varičnost v ljudstvu še ni utrdila, ampak še vedno stari rek živi: “Kar z gobcem zgrabim, to je moje”, in ker toliko mladeži zbog pomanjkanja šol brez uka raste; zato je tod doma še surovost in o pravi omiki in blagostanji ni govora še. Da se bode ljudstvo likalo, treba mu bode dati prilike, to je stvariti šole po obširni župnini.

Vasi šteje občina veliko; tu naj slede one, ki so všolane:
a) Leskovec. V obližji je lep grad, grofov Turjaških z imenom Thurnamhart ali Šrajbarski turn. Tu je bila v prejšnjih časih sodnija. V obližji gradu stoji prekrasen mauzulej (grobišče), v kojem počiva imenitni nemški pesnik Anastazij Grun ali Anton grof Ausperrg s svojo soprogo in sinom. Thurnamhart nij prvo-tno ime gradu, ampak pod tem imenom stal je stari grad nad sv. Križem, zdaj razvalina.

b) Osredek,

c) Loke,

d) Valovnik,

e) Golek,

f) Selce,

g) Libelj,

h) Brezje,

i) Žadovinek,

j) Veniše, (tu je bila poprejšnjih časih cerkev sv. Urbana, zdaj razvalina).

k) Gorenjavas,

l) Velikavas s cerkvijo sv. Martina. Tu je grad Velikovaški, zdaj v likvidaciji, a poprej posestvo Turjaških grofov; v njem je bil leta 1829. od 13 bosniških roparjev grof napaden in ranjen.

m) Drnovo, zdaj vas, a v starodavnih časih mogočno rimsko mesto Neviodunum, tu je cerkev sv. Janeza. Tu se je izkopalo in se še dobi marsikak starinski spominek, razni denarji z nadpisi in s podobami rimskih cesarjev. Lep marmornast steber, tu izkopan, še zdaj kot leca kinča Leskovško cerkev.

n) Brege.



Razen šolske občine so še vasi:

a) Gora sv. Lorenca, vas in cerkev.

b) Straža sv. Lorenca.

c) Strmo rebro,

d) Dunaj,

e) Mladevine,

f) Senožete,

g) Dole,

h) Kobile,

i) Ivanjidol,

j) Nemška vas z gradom enacega imena in s cerkvijo sv. Štefana.

k) Senuše s cerkvijo sv. Lucije,

l) Drenovec,

m) Brezovska gora,

n) Dedni vrh,

o) Straža s cerkvijo sv. Valentina,

p) Dolenje,

r) Mali podlog,

s) Veliki podlog,

t) Gržeča vas, v sredi treh vasi cerkev sv. Nikolaja na polji,

u) Kalce,

v) Naklo,

z) Malomraševo,

ž) Brod,

q) Pristava,

w) Jelše,

x) Gorica s cerkvijo sv. Petra in Pavla,

y) Vihre s cerkvijo sv. Urha,

z) Mrtvice.

 

 

Iz navedenega je razvidno, koliko mladine doraste brez uka, in smelo se trditi, da čez dve tretjini ljudstva čitati ne zna. O ustanovljenji šol se je že večkrat razpravljalo, a ljudstvo, za šolo malo vneto in boječe se novih doklad, se temu predlogu vedno upira.

Da se je v Leskovcu leta 1863. nova šola sezidala, zoper kojo se je ljudstvo tudi upiralo, gre vsa hvala neutrudljivemu in za šolo zelo vnetemu zlatomašniku, dekanu in častnemu korarju Edvardu Polaku, vitezu Fr. Jožefovega reda in udu c. kr. šol. sveta i. t. d., kateri kot duhovni pastir in kot vnet šolnik tu že nad 27 let plodonosno deluje.

 

 

1.2 Zgodovina župnije

 

V Sloveniji je več kot deset vasi z imenom Leskovec, ena teh leži na terasah severnega roba Krškega polja, oddaljena od Krškega komaj tri kilometre. Na tem območju so se ljudje naselili že v prazgodovini, še bolj živahno je bilo tod v rimskih časih, ko je zraslo na Krškem polju mesto Neviodunum. Ko so v Leskovcu gradili cerkev, so uporabili nekaj kosov iz porušenega rimskega mesta. Na fasadi sta vzidana rimski napisni in reliefni kamen, v zidani ograji okrog nje pa antični arhitekturni členi. Na vogalu ene od bližnjih hiš (Trg borcev št. 4) je še ohranjen rimski miljnik, ki so ga v fevdalni dobi uporabljali kot sramotilni kamen, pozneje so vanj izdolbli jamico in jo zavarovali z železnim pokrovom ter ga uporabljali kot zbiralnik cerkvenih darov. Osrednji del vasi je okoli trga pred Marijino župno cerkvijo, ki je pravi biser cerkvene arhitekture. Prvotno cerkev, zgrajeno nemara že pred letom 1200, so imenovali Marija (Mati božja) na Jezeru – po jezercu, ki je bilo takrat v vasi. V 16. stoletju je doživela precejšnjo predelavo, v 17. stoletju pa so ji prizidali na mestu starejšega ravno zaključni prezbiterij. V tej cerkvi je eden najlepših “zlatih oltarjev” iz 17. stoletja na Slovenskem, ki dobesedno pokriva celotno steno prizbiterija. Postavljen je bil 1685, oba stranska 1777, leta, enega od stranskih oltarjev krasi slika Valentina Metzingerja. V cerkvi so še dela slikarjev Herrleina in Slavka Pengova. Kamnita prižnica je iz 16. stoletja, podpira jo steber iz rimskih časov. Druga vaška “zanimivost” je grad na griču nad Leskovcem, imenovan Šrajbarski turn. S svojimi štirimi vogalnimi obrambnimi stolpi, ki varujejo enonadstropne stanovanjske in reprezentančne prostore, kaže vse značilnosti arhitekture 16. stoletja. Leta 1515 naj bi ga zavzeli tlačani, kar je v svoji povesti “Sin kmečkega cesarja” opisal Josip Jurčič. V zvezi z Leskovcem se pojavljajo še nekatera znana imena iz slovenske kulturne zgodovine. Dr. France Prešeren je leta 1845 napisal pismo Antonu Auerspergu, takratnemu lastniku turnske graščine. Omenja mu veličasten kazinski ples v Ljubljani s 1400 povabljenimi in se priporoča za nakup 10 veder belega in dvoje veder rdečega namiznega vina s Šrajbarskega turna.