Že kar v samem Leskovcu, ki ga domačini imenujejo Gmajna in ki je bila včasih res vaška gmajna, na kateri so kmetje pasli živino, srečamo prvo podružnico. To je preprosta baročna cerkev, posvečena sv. Ani. Gotovo je med farani najbolj priljubljeno svetišče, ki se tu za praznik sv. Ane in sv. Roka zbirajo v velikem številu. Cerkev je romarska, saj so tudi sem radi romali Hrvatje od blizu in daleč, pa tudi s Štajerskega konca jih je veliko prišlo. Glavni romarski shod in obenem tudi žegnanje je na Anino nedeljo.
Cerkev skriva v sebi marsikatero dragocenost. Najprej je tu velika oltarna slika sv Ane z Marijo v naročju in sv. Joahimom ob strani, delo Valentina Metzingerja. V levi stranski kapeli je lep rokokojski oltar s sliko trpečega Kristusa, v desni pa oltar zlatega tipa, posvečen sv. Roku. Sv. Rok je zavetnik zoper kugo in ker je ta v preteklosti razsajala tudi po naših krajih, so se mu ljudje radi priporočali, veljal pa je tudi za priprošnjika zoper vse druge bolezni.
Raven strop sta nekdaj krasili freski Marijinega vnebovzetja in Brezmadežne, delo znanega umetnika – domačina Wolfa, a je bil strop tako uničen, da se nista ohranili.
Cerkev je v svoji dolgi zgodovini že marsikaj doživela. Najhuje je bila prizadeta med drugo svetovno vojno, ko so se v njej naselili nemški vojaki in jo oskrunili, marsikaj uničili. Žalosten spomin na to so orgle, ki so še danes neuporabne. Kljub vsem preizkušnjam, pa jo imajo ljudje še vedno za svojo. Še vedno romajo k sv. Ani, priprošnjici in zavetnici mladih mater in vdov, predvsem pa varuhinji družin.
