1.1 Kako je Valvasor pisal o Župniji Leskovec

 

Ako potujemo od mesta Krškega po okrajni cesti proti jugovzhodu, odpre se nam lepa Krška ravnina. Cesta deli se nam že kacih 15 minut hoda v občinsko cesto, peljajočo proti jugozapadu. Po slednji se podavši, dospemo v malih trenotkih do dekanijske cerkve in vasi Leskovec. Župnija Leskovec je ena največjih na Kranjskem, šteje 6727 prebivalcev, ter jo omeja na severni in vzhodni strani Sava, na jugu Krka, proti zapadu pa se dotika župnije Raške in sv. Duške. Vas je precej velika, šteje 112 največ lesenih hiš in do 600 prebivalcev. Na holmu stoji velika cerkev z visokim stolpom, posvečena Materi božji sedem žalosti. Okrog cerkve se razprostira prejšnje pokopališče, obdanom z visokim zidom. Na kraji, kjer stoji zdaj cerkev, bila je v starodavnih časih le mala kapelica, zoveča se “Naša ljuba Mati na jezeru”. Po srečni zmagi zoper Turke postavili so tu naši pradedi leta 1550. zdanjo v gotiškem slogu sezidano cerkev, s tremi altarji, h kojimi se je po dozidanji kapele po Turjaškem grofu Herbardu v letu 1668. pridružil še četrti oltar sv. Roženkranca. Proti jugu stoji cerkev sv, Ane, kjer je vsako leto velik sejem in božja pot. Prvi župnik bil je tu v letu 1274. z imenom Bertoldus. Sedež dekanov je bil do leta 1833. v Krškem. 

 

Po dozidanji župljanske hiše leta 1831. preselil se je dekan iz Krškega ter ima še dosihdob tu svoj sedež. Razen dekana ima župnija še tri duhovne pomočnike, mej kojimi je eden mestni vikar v Krškem. Šolo oskrbo-vala je do leta 1812. duhovščina. V letu 1812. najeli so si vaščani neko pritlično, leseno sobo, ter je v njej mladino poučeval orglar Anton Vrezec (Vresitz). V šolo je takrat hodilo 25 – 40 otrok, in poučevalo se je največ v nemščini. Leta 1863. sezidali so zdanjo šolo, katero so leta 1875. razširili v dvo in leta 1876. v trorazrednico. Za šolo ugodne mladine šteje cela župnija nad 600, a zaradi oddaljenja sel jih od teh v šolo hodi le kacih 250 otrok.

 

 

Hribov, stegajočih se od vzhoda proti zapadu je mnogo, ter so vsi obraščeni z vinsko trto; po njih se prideluje najboljši Dolenjec. Tu so Tršlavec, Golek, Gora sv. Lorenca, Libelj, Selška gora, Brezovska gora, Reber, Nemška gora, Križe in Drenovice. Proti jugu se razprostira lepo polje, segajoče do Gorjancev, pod katerimi se vijeti Sava in Krka. V župniji je le nekaj neznatnih studencev in potokov, kakor: Šlapovec, izvirajoč v Čretežu, teče proti vzhodu ter se izliva v Savo. Tršlavec priteče iz grajskega ribnika, goni mlin na eno kolo ter tekoč skozi Leskovec po polji skoraj usahne; pri večjem nalivu pa si napravi pot v Savo. Od severa proti jugu tečeta Čerink in Selček skozi Selce ter združena napravita potok “Velikovašica”, katera teče skozi Velikovas, Gržečovas in Malipodlog ter se izliva v Krakovem lesovji, kot levi pritok v Senušico. Senušica, narastla iz studencev Drenovic, Reber, Osrednik, Dule in Kačke teče skozi Senuše in Krakovo lesovje, goni nekaj mlinov ter se združena z levim dotokom Lokavcem, kateri meji Leskovško župo od Raške, izliva blizo Kostanjevice v Krko. Razen teh studencev se nahaja po močvirnatih krajih, kakor na Jelšah, Velikivasi še nekaj stoječih voda, katere bi ugajale ribnikom, pa se v njih živina napaja in perutnina redi. Zaradi pomanjkanja travnikov je živinoreja prav na nizki stopnji, tedaj tudi poljedelstvo slabo.

 

 

Vinogradi so še v precej dobrem stanu tej prinašajo revnim hribovcem v dobrih letinah toliko novcev, da si zbog pomanjkanja njiv lehko v bližnjih Brežicah nakupijo potrebnega žita. Razen Krakovega lesovja, spadajoče večji del Kostanjeviškej in Auersspergovej graščini, nij gozdov skoraj nič in še ti so v prav slabem stanji. Dovaža se les za kurjavo po visokej ceni z Gorjancev. Kjer pa poljedelstvo hira, tam o blagostanji govorjenja nij. Tedaj je ljudstvo, posebno hribovsko, zelo revno in njih posestva gredo po oderuških rokah dan za dnevom mnogobrojno na boben. Ker je bilo ljudstvo toliko časa s tlako in desetino od grajščakov tlačeno. Ker se po doblenej kmetskej prostosti še nij misel na pravo varičnost v ljudstvu še ni utrdila, ampak še vedno stari rek živi: “Kar z gobcem zgrabim, to je moje”, in ker toliko mladeži zbog pomanjkanja šol brez uka raste; zato je tod doma še surovost in o pravi omiki in blagostanji ni govora še. Da se bode ljudstvo likalo, treba mu bode dati prilike, to je stvariti šole po obširni župnini.

Vasi šteje občina veliko; tu naj slede one, ki so všolane:
a) Leskovec. V obližji je lep grad, grofov Turjaških z imenom Thurnamhart ali Šrajbarski turn. Tu je bila v prejšnjih časih sodnija. V obližji gradu stoji prekrasen mauzulej (grobišče), v kojem počiva imenitni nemški pesnik Anastazij Grun ali Anton grof Ausperrg s svojo soprogo in sinom. Thurnamhart nij prvo-tno ime gradu, ampak pod tem imenom stal je stari grad nad sv. Križem, zdaj razvalina.

b) Osredek,

c) Loke,

d) Valovnik,

e) Golek,

f) Selce,

g) Libelj,

h) Brezje,

i) Žadovinek,

j) Veniše, (tu je bila poprejšnjih časih cerkev sv. Urbana, zdaj razvalina).

k) Gorenjavas,

l) Velikavas s cerkvijo sv. Martina. Tu je grad Velikovaški, zdaj v likvidaciji, a poprej posestvo Turjaških grofov; v njem je bil leta 1829. od 13 bosniških roparjev grof napaden in ranjen.

m) Drnovo, zdaj vas, a v starodavnih časih mogočno rimsko mesto Neviodunum, tu je cerkev sv. Janeza. Tu se je izkopalo in se še dobi marsikak starinski spominek, razni denarji z nadpisi in s podobami rimskih cesarjev. Lep marmornast steber, tu izkopan, še zdaj kot leca kinča Leskovško cerkev.

n) Brege.



Razen šolske občine so še vasi:

a) Gora sv. Lorenca, vas in cerkev.

b) Straža sv. Lorenca.

c) Strmo rebro,

d) Dunaj,

e) Mladevine,

f) Senožete,

g) Dole,

h) Kobile,

i) Ivanjidol,

j) Nemška vas z gradom enacega imena in s cerkvijo sv. Štefana.

k) Senuše s cerkvijo sv. Lucije,

l) Drenovec,

m) Brezovska gora,

n) Dedni vrh,

o) Straža s cerkvijo sv. Valentina,

p) Dolenje,

r) Mali podlog,

s) Veliki podlog,

t) Gržeča vas, v sredi treh vasi cerkev sv. Nikolaja na polji,

u) Kalce,

v) Naklo,

z) Malomraševo,

ž) Brod,

q) Pristava,

w) Jelše,

x) Gorica s cerkvijo sv. Petra in Pavla,

y) Vihre s cerkvijo sv. Urha,

z) Mrtvice.

 

 

Iz navedenega je razvidno, koliko mladine doraste brez uka, in smelo se trditi, da čez dve tretjini ljudstva čitati ne zna. O ustanovljenji šol se je že večkrat razpravljalo, a ljudstvo, za šolo malo vneto in boječe se novih doklad, se temu predlogu vedno upira.

Da se je v Leskovcu leta 1863. nova šola sezidala, zoper kojo se je ljudstvo tudi upiralo, gre vsa hvala neutrudljivemu in za šolo zelo vnetemu zlatomašniku, dekanu in častnemu korarju Edvardu Polaku, vitezu Fr. Jožefovega reda in udu c. kr. šol. sveta i. t. d., kateri kot duhovni pastir in kot vnet šolnik tu že nad 27 let plodonosno deluje.

 

 

1.2 Zgodovina župnije

 

V Sloveniji je več kot deset vasi z imenom Leskovec, ena teh leži na terasah severnega roba Krškega polja, oddaljena od Krškega komaj tri kilometre. Na tem območju so se ljudje naselili že v prazgodovini, še bolj živahno je bilo tod v rimskih časih, ko je zraslo na Krškem polju mesto Neviodunum. Ko so v Leskovcu gradili cerkev, so uporabili nekaj kosov iz porušenega rimskega mesta. Na fasadi sta vzidana rimski napisni in reliefni kamen, v zidani ograji okrog nje pa antični arhitekturni členi. Na vogalu ene od bližnjih hiš (Trg borcev št. 4) je še ohranjen rimski miljnik, ki so ga v fevdalni dobi uporabljali kot sramotilni kamen, pozneje so vanj izdolbli jamico in jo zavarovali z železnim pokrovom ter ga uporabljali kot zbiralnik cerkvenih darov. Osrednji del vasi je okoli trga pred Marijino župno cerkvijo, ki je pravi biser cerkvene arhitekture. Prvotno cerkev, zgrajeno nemara že pred letom 1200, so imenovali Marija (Mati božja) na Jezeru – po jezercu, ki je bilo takrat v vasi. V 16. stoletju je doživela precejšnjo predelavo, v 17. stoletju pa so ji prizidali na mestu starejšega ravno zaključni prezbiterij. V tej cerkvi je eden najlepših “zlatih oltarjev” iz 17. stoletja na Slovenskem, ki dobesedno pokriva celotno steno prizbiterija. Postavljen je bil 1685, oba stranska 1777, leta, enega od stranskih oltarjev krasi slika Valentina Metzingerja. V cerkvi so še dela slikarjev Herrleina in Slavka Pengova. Kamnita prižnica je iz 16. stoletja, podpira jo steber iz rimskih časov. Druga vaška “zanimivost” je grad na griču nad Leskovcem, imenovan Šrajbarski turn. S svojimi štirimi vogalnimi obrambnimi stolpi, ki varujejo enonadstropne stanovanjske in reprezentančne prostore, kaže vse značilnosti arhitekture 16. stoletja. Leta 1515 naj bi ga zavzeli tlačani, kar je v svoji povesti “Sin kmečkega cesarja” opisal Josip Jurčič. V zvezi z Leskovcem se pojavljajo še nekatera znana imena iz slovenske kulturne zgodovine. Dr. France Prešeren je leta 1845 napisal pismo Antonu Auerspergu, takratnemu lastniku turnske graščine. Omenja mu veličasten kazinski ples v Ljubljani s 1400 povabljenimi in se priporoča za nakup 10 veder belega in dvoje veder rdečega namiznega vina s Šrajbarskega turna.

 

 

Kar težko delo je zbrati skupaj toliko stoletij bogate zgodovine! Še težje je, če za to nimaš na voljo dovolj zgodovinskih podatkov, zapiskov, listin, skratka prvotnih virov, da se lahko iz “prve roke” prepričaš ali neka trditev oziroma podatek drži. O duhovnikih, ki so delovali v naši župniji, pa se je ohranilo tako malo in še tisto je po večini nedosegljivo! Kljub temu sem uspel zbrati skupaj največje možno število imen in letnic, pa tudi drugih zanimivih opisov posameznih oseb. V veliko pomoč “mi je bil” pokojni g. Franc Pokorn, nekdanji škofijski arhivar, ki je leta 1959 požrtvovalno zbral skupaj za droben zvezek najrazličnejših dragocenih podatkov. Nekaj sem dodal oziroma preveril še sam po raznih, kakor drobtinice raztresenih virih. Upam, da je večina vsega kar je zapisano resnično, kjer pa bi se še pojavil kakšen dvom, je še vedno dovolj časa, da se stvari ponovno raziščejo.

Velik problem je predstavljalo tudi dejstvo, da je bila župnija zelo velika, obširna in, brez dvoma, tudi bogata. Zato je bila predmet nenehnih menjav. Mnogi so se zanjo zanimali, saj je predstavljala pomemben del dohodkov. Med župniki so bili razni plemiči, imenitni cerkveni dostojanstveniki, ki pa seveda v župniji niso kaj prida bivali. Imeli so svoje namestnike, vikarje, duhovnike iz “nižjega klera”, ki so v njihovem imenu vodili posle. Tem so bili v pomoč dodeljeni razni pomočniki (danes so to kaplani), tudi beneficiati, zato je teh imen ogromno, tako da včasih niti ne veš točno, kdo je bil dejansko župnik, kdo kaplan, kdo pa je bival v župniji kar tako. Poleg tega je imelo tudi mesto Krško samo svojega vikarja (tudi zorničarja imenovanega), saj tam do pred sto let nazaj ni bilo župnije. Svoje kaplane so imeli tudi na krškem in leskovškem gradu (ti so bili neodvisni), pa še kje. Mnogi župniki so bivali kar v mestu, saj je bilo tam bolj varno oziroma imenitno. Zato se ne smemo čuditi, če so nekateri (tudi Valvasor) faro imenovali kar krško. V zapisih in zgodovinskem spominu so zapisani naslednji župniki:

1274 BERTOLD (BERTHOLDUS), plebanus. Najverjetneje je bil kak plemič iz bližnje graščine, možno je, da je to isti Bertold, ki se omenja v letih 1248-66 kot šentjernejski župnik in kot priča nastopa v raznih listinah.

do 1336 ULRIK, imenovan Cumanus (URH KOMAN), je bil župnik v Leskovcu do 30.septembra 1336, odkoder se je menda preselil v Št.Vid pri Stični.

od 1336 HENRIK, sin Filipa s Krke.

1340

(MARCHIL WOLF s Krškega[1] se imenuje 15.marca 1340. Ni podatka ali je bil domačin ali župnik.)

1374

(ŠTEFAN s Krškega (Gurchenveld) se imenuje 4.decembra 1374. Ni podatka ali je bil domačin ali župnik)

1391 GREGOR sv. Matere Božje (GREGORIJ, plebanus Beate Mariae in Lam(?) in Gurkveld) se omenja ob ustanovitvi kapele sv. Miklavža v krškem gradu.

(Ustanovitelja sta grofa Herman II. (umrl 1435) in Viljem II. (umrl 1392) Celjska; beneficiju sta dodelila vrsto posesti in dohodkov, dva kaplana (kaplan in prezbiter), ki nista smela spovedovati, obhajati, krščevati… razen celjskih grofov, kastelana in njegove rodbine, meščani so lahko z grofovim dovoljenjem hodili v grad k maši, ki ni smela biti hkrati, ko je bila maša v farni cerkvi v Leskovcu (razen ob sv. Miklavžu). – Zahteve župnika Gregorja so Celjani spoštovali.)

Župnik Gregor je omenjen tudi l. 1399 kot poravnalna priča (v Novem mestu) pri sporu kostanjeviškega samostana (opat Andrej) z videmskim župnikom Alohom Aelfenbergerjem, ki samostanu ni hotel plačevati dajatev, kljub zahtevi (buli) Bonifacija IX. In razsodbi apostolskega avditorija škofa Nikolaja – pravdanje se je vleklo več let.

1438 ANDREJ DÜRING (Andreas Dyring, tudi Töring), arhidiakon Slovenske marke in prošt bratovščine presvete Trojice v Novem mestu. Župnik v Leskovcu od leta 1438 dalje. Njemu je bil Herbart pl. Auersperg dolžan 20 funtov dunajskih vinarjev in za 30 funtov dunajskih vinarjev mu je ta prodal mlin v Ratečah v šentjernejski fari.

1445 MARTIN
(omenja se tudi njegov vikar Andrej Schrabas). Omenjen je v dokumentu 5. septembra 1445, ko je “dobil na znanje” določilo listine, ki jo je 9. februarja 1444 kostanjeviškemu opatu Lavrenciju izstavil deželni knez Friderik IV. V njej je potrdil vse privilegije in pravice samostanu, ki si jih je pridobil v preteklosti (zlasti v zvezi z nižjim sodstvom in z določilom, da vse premoženje na smrt obsojenega pripade konventu). Poleg župnika Martina je prejem dokumenta (sporočila) potrdil tudi omenjeni vikar. – Župnik v Krškem in prošt bratovščine presvete Trojice v Novem mestu. Omenja se v raznih listinah (kupnih pogodbah) od 1447 do 1452. Kupil je 4 kmetije od Andreja Mindorferja v Šmihelski župniji za 40 funtov dun. vin., v Jurijevi vasi in od Jurija Schirnig, pisarja celjskega grofa Urha en dvor, rženo desetino v Radovljici ter eno kmetijo za 32 gld. – Leta 1445 je župnik v Laškem, kjer je napravil eno mašno ustanovo za kaplana. Tudi je ustanovil v Krškem zavod za uboge okrog leta 1440. Bil je takrat kancelar celjskih grofov. To ustanovo je cesar Friderik III. potrdil l. 1478. Isti Martin “de Gurkfeld”, je s pomočjo celjskih grofov ustanovil menda tudi hospital sv. Duha pred Celjem. Od l. 1422-35 župnikoval pri Novi cerkvi na Štajerskem in l. 1438 že v Laškem, še do 1445. Župnik Martin je omenjen tudi kot darovalec hiše za bolnišnico v Krškem.

do 1474 PETER, duhovnik, župnik v Leskovcu (im Gurkfeld) – 14.marca 1474.

od 1474 PRIMOŽ (“Dominus Primos, Plebanus in Haselbach”) se omenja:

6.novembra 1474; V letu 1477 so mu Turki požgali farovž, zato mu je cesar Friderik IV. (1440-93) leta 1478 odpustil vse dajatve (davke) ki bi jih župnija morala dati deželnemu knezu, da bi si lahko zgradil novega. 2.maja 1478 – mu je bilo ukazano, naj se v Krškem maše ob nedeljah zopet opravljajo. 22.aprila 1479 – zaradi svoje starosti prosi patriarha, da se sodstvo krške fare izroči Juriju Durerju, nadiakonu Marke kranjske; Leta 1480 se je sprl s kostanjeviško župnijo sv. Jakoba (upravljal jo je Matija, kolarjev sin iz Mokronoga) zaradi desetin od nekaterih njiv. Pri poravnavi 14. januarja 1480 sta sodelovala kostanjeviški opat Konrad in arhidiakon v slovenski marki Jurij Dürrer. 11.marca 1480, ko je poslal kot komisarja k neki pravdi v laški Videm duhovnika Vincencija Molka (Moylch) s Krškega; (VINCENCIJ MOLK (MOYLCH) s Krškega) 21. marca 1480 22. marca 1482

1495 JAKOB ZOBELSPERGER (s Čušperka) (Jakob de Zobelsberg) – se imenuje krški župnik 21.marca ter 19. in 30.maja 1495. (Glej Izvestja muzejskega društva za Kranjsko v župnijskem arhivu.) Istočasno je bil tudi župnik v Ribnici. Umrl je okrog svečnice l. 1497 v Ribnici. Pritoževal se je l. 1490 zoper gorenjskega naddiakona Operto (?), češ, da se umešava v njegove ribniške zadeve.

1495

(PETER JANČIČ s Krškega je bil 19.maja1495 kaplan tržaškega škofa. Glej Izvestja…)

1497 MATEJ STERN (“plebanus in Haselbach”) – Omenja se 7. aprila 1497, ko je vzel v najem z vsemi pravicami, častmi in bremeni tudi ribniško faro za letnih 32 ogrskih dukatov dobrega zlata, katere plačuje o sv. Juriju in sv. Martinu. Najverjetneje se je kot vikar preselil v Ribnico, ker se še istega leta in pozneje omenja leta 1499 kot naddiakon. (Glej Izvestja muzejskega društva za Kranjsko v župnijskem arhivu.)(?)

1497 NIKOLAJ DURRER – Po smrti župnika Jakoba Zobelspergerja je dobil leskovško faro v celjski grofiji (B.M.V. in Haslpach in comitatu Cilie). Prezentiral ga je kralj Maksimiljan 23.februarja 1497, umestil pa naddiakon Jakob Turjaški. Omeni se župnik J. Durrer 18.oktobra 1497 in 12.februarja 1498. (Glej Izvestja.)

1498 IVAN GAMLICH “de Egemburgk”. Ne vemo na kak način je bil zaradi prezentacije krškega graščaka Jurija della Turre 24.novembra 1497 potrjen za leskovško faro (MATIJA sin pok. Mateja Buchfinka s Krškega, je bil 23.februarja 1498 na titel Ivana Raichhenburgerja, poglavarja kraljevega ostroga, v Čevdadu posvečen v subdiakona, 26.marca 1499 v diakona in 3.marca 1499 v Ogleju v mašnika. Glej Izvestja.) Omenja se še 20. maja 1507, podpisan kot “Framlus” (IVAN FAMLUS (?) – se omenja 20.maja 1507, a gre najverjetneje za župnika Gamlicha.)

do 1538 JAKOB PERNHAUER, župnik, je umrl okrog l. 1538 in njegov naslednik Martin potrdi z drugimi vred dne 19. julija 1540, da je prejel od prošta Kolpeka v Novem mestu njegovo zapuščino. Bil je namreč tudi novomeški korar.

1538 MARTIN DUELACHER (Martinus Durhlaher). Rojen je bil v Krškem, njegov rod pa izhaja iz Celja. Postal je naslovni škof, kasneje opat samostana Rein.(Obširen članek o njem glej v župnijskem arhivu.)

?? ANTON (V zakupu je imel tudi brežiško župnijo sv. Lovrenca.)

1560-1567 IVAN RISELBACHER
– dobil faro 20.decembra 1560 (ali 1559), potem ko so odstavili župnika Martina Durlacherja. (Glej Izvestja…) Župnijo je vodil do svoje smrti okrog novega leta 1567. Podpisan “Zislpacher” je bil izbran od deželnih stanov za pregledovalca heretiških knjig, kar kaže, da je bil v srcu prijazen krivoverstvu, četudi po zunanje še katoliški (feb. 1560). (Glej zvezek zapiskov o leskovških župnikih in kaplanih, spisal Franc Pokorn, župnik in škofijski arhivar, 23.6.1959, v župnijskem arhivu.)

1567 NIKOLAJ BATALOUICK
– prejel faro 28.aprila 1567 po smrti svojega prednika. Najbrž pa ta župnik fare ni nastopil, ker je že 9.septembra nadvojvoda prezentiral za krško faro Mantagnano. (Glej Izvestja..)

1567 POLIDOR PL. MONTAGNANA - 9.septembra 1567 ga nadvojvoda Karol prezentira za krško faro. 7.februarja 1582 je Polidor pl. Montagnana, župnik laški in krški (in Tiver et Gurkfeld), postal naddiakon savinjski in obojne Kranjske (Carniole).

25.januarja 1596 je nameraval Polidor krško faro odstopiti svojemu vnuku.

Spomladi (24.5.) 1601 mu je župnija odvzeta.

5. maja 1597 se omenja njegov vikar LUKA GLAICH (ali GLAUCH), vikarij na Krškem (Leskovec), prav tako tudi 1599.

Prav tako se 3.oktobra 1600 omenja vikar MARKO ZALOŽAJ (Saluschai).

Montagnana je prav gotovo eden izmed najbolj “znamenitih” župnikov, o njem je marsikaj znanega, bil je vseskozi sporna osebnost. (Obširen članek o njem glej v župnijskem arhivu!)

1593

(LOVRENC GRIVEC iz Krškega je bil tega leta posvečen v mašnika (Ordin. Zap. videmski).)

1601-1621 msgr. MARKO KUNEJ (KHUN(E)) (Rojen je bil v drugi polovici 16. stoletja, njegov rod izvira iz Štajerske, umrl je verjetno l. 1621. 26. decembra 1604 je bil imenovan za novomeškega prošta in dolenjskega arhidiakona. Leskovško župnijo je obdržal.) – župnik od 24. maja 1601 do 1621. 23.januarja 1601 poroča v Videm: “Skoraj 40 let je bil v krški fari za župnika človek, ki je gojil luteranstvo. Oskrboval je faro po vikarjih, ki so mu odštevali na leto po 200 tolarjev za ‘penzijo’. Nadvojvoda je meni podelil faro. Nastopil sem jo 24.maja t.l., a našel jo zelo zapuščeno. Prosim dovoljenja, da bi smel odvezovati od krivoverstva.”

V začetku leta 1602 se je šel Marko Khun patriarhu priporočit za naddiakonsko čast. Potrjen je bil 6.februarja 1602 na faro krško, izpraznjeno “per priuationem ultimi Posessoris”, in obenem postal tudi naddiakon nad stiškimi in novomeškimi cerkvami. (Po smrti Marka Khuna je bil za krško faro od patriarha potrjen ansarijski škof Cezar Nardi iz Montopolja. 27.decembra 1626 je prejel župnik C. Nardi (a Montopoli, Episc. Ansariensis) beneficij M.B. v starem cesarskem hospitalu v Laškem in 16.novembra 1627 vsled prezentacije krškega graščaka Ivana Krstnika barona Moscona tudi beneficij sv. Nikolaja na Krškem. (Zapisano je zadnjikrat Hardi namesto Nardi).) Leta 1604 postane novomeški prošt. Pod njim so zgradili novo proštijsko in kapiteljsko poslopje ter omejili in skrčili število kanonikov. Poprej je pastiroval v Idriji prav goreče in uspešno od 1597 – 1600. Študiral je modroslovje in bogoslovje v Gradcu ter bil magister modroslovja. Bil je namreč gojenec nadvojvodskega kolegija do l. 1597.

1607

(IVAN FRIDERIK KLEMEN – 28.maja 1607 po smrti TOMAŽA BUTTINA (?) ga cesar prezentira in dobi beneficij sv. Nikolaja v krškem gradu.)

1609

(ANDREJ KOLBERGER , akolit – 29.aprila 1609, po smrti prednika, ga posestnik krškega gradu Ivan Krstnik Moscon prezentira za isti beneficij (simplex). Od patriarha je bil potrjen 19.maja 1609. MATIJA BRESSAN – Prejme beneficij na krškem gradu, potem ko Kolberger odide v samostan.)

1621 F. CEZAR NARDUS (NARDI) A MONTOPOLI
, škof ausarijski, apostolski pridigar, kanonik v Olomucu. 26.oktobra 1621, po smrti Marka Kuneja, ga cesar Ferdinand prezentira za krško faro. Kunejev brat. (Glej Izvestja..)

KRIŠTOF RADOVIČ, tržaški kanonik – 25.oktobra 1633 se imenuje za upravitelja krške fare. Leta 1643 je bil župnik na Vrhniki, ko je dne 19. avgusta napravil svojo oporoko.

1633 ANTON MARENTIUS (MARENZ, Anton baron Marencij) – pičenski škof, kasneje tržaški. (Gre za ANTONIA GIORGIA MARENZI-a. Rojen je bil 20. septembra 1596 v Trstu, umrl pa 22. oktobra 1662 v Trstu, iz znane starodavne plemiške družine iz Lombardije. Bil je doktor filozofije. Kot vdovec se je odločil za duhovski stan, 1628 postal cesarjev vikar v Ogleju, 1630 stolni kanonik v Trstu, kmalu zatem generalni vikar cesarske vojske v času tridesetletne vojne, cesarski poslanec v Rimu, svetnik v Trstu, škof v Pedeni (1630-1646) in Trstu (1646-1662). 1632 je postal prefekt bratovščine Brezmadežnega spočetja v Trstu (takrat ustanovljena). 1634 je odstopil in ob tej priliki sobratom razdelil “knjige tiskane v Ljubljani, v kranjskem jeziku” (protestantske knjige). Imenovan je bil za barona sv. rimskega cesarstva z naslovom “von Marenzfeld und schönegg” (15.9.1654). Leskovško župnijo je dobil kot vir dohodkov, prebival pa tu skorajda ni.) Župnijo je dobil l. 1633, l. 1634-46. Umrl je 12. oktobra 1662. Opisujejo ga kot zelo nadarjenega moža. Pri armadi cesarja Ferdinanda III. bil generalni vikar in sploh opravljal pomembne naloge v njegovi službi. Pičenski škof postal 17.8.1634, tržaški pa dne 10.9.1646. Bil je tržačan. Omenja se pa oktobra 1638 tudi ANDREJ BIANCHINI, parochus pro tempore Gurkfeldensis.

1640 KRIŠTOF PEYTINGER – Opravljal je vrsto služb in imel vrsto dvornih naslovov (Bil je rezident cesarja Ferdinanda III. v Rimu, auditor Rotae romanae). V Leskovcu je imel namestnika HIERONIMA CORTESSIJA, ki ga je leta 1645 nasledil kot župnik.

?? GREGOR VIETEL

1634

(JURIJ GURCK – 13.maja 1634 je bil potrjen za beneficij sv. Nikolaja v krškem gradu, obenem pa je dobil tudi faro Rajhenberg na Štajerskem. Glej Izvestja… )

1644

(GAŠPAR FABER (Kovač) – 8.marca 1644 po smrti J. Gurcka dobi beneficij v krškem gradu. Glej Izvestja…)

1645 HIERONIM CORTESSI (Hieronymus Cortessi.)

1647

(MATIJA STUDENCAR – Po smrti Gregorja Veitel-na ga prezentujeta 27.marca 1647 sodnik in starešinstvo krško za beneficij sv. Janeza Evangelista v krški mestni cerkvi. Potrjen je bil 7.aprila 1647. Glej Izvestja…)

1653

(MATIJA BAJŽELJ (Waisell) – 20.marca 1653, po smrti M. Studenčarja, postane kuratni beneficijat pri cerkvi sv. Janeza Evangelista v krškem mestu. Glej Izvestja..)

1659 MATIJA BUČELA (BUCELLA) (1657- 1669). Zelo razgledan mož, doktor filozofije, apostolski protonotar, kanonik novomeškega kapitlja, graditelj cerkva. Leta 1666 je v cerkvi sv. Florijana v Krškem vpeljal bratovščino sv. rožnega venca. Leta 1663 pa je oskrbel cerkvi sv. Rozalije nov zvon, ki ga je plačal Mihael Kalčič, knežji svetnik v Krškem.

ok. 1674 Dr. GAŠPER TUNCKELSTEINER - Župnik že okrog leta 1674 in še 1692. Zaprosi, da bi smel blagosloviti novozidano cerkev sv. Valentina v Straži, (1671-1695), kakor tudi cerkvi sv. Rozalije (nova 1647) in sv. Jožefa pri Krškem (nova 1686);

23.junija 1692 poprosi patriarha, da bi kak sosednji škof smel priti birmovat v njegovo faro. Bil je doktor bogoslovja in apostolski protonotar. Cerkev sv. Valentina je sezidal na svoje stroške in sicer po zaobljubi. Ko je bil še otrok, je bil božjasten in starši Janez in Marjeta Elizabeta so ga zaobljubili, da bo, ko odraste, celo leto z gorečo svečo v roki stregel mašniku pri oltarju, če ga bolezen zapusti. V zahvalo za zdravje in spominjajoč se zaobljube staršev, je zgradil sv. Valentinu na čast novo cerkev v vasi Straža, ki so jo nameravali že 1677 popolnoma opustiti. Bil je izveden in neumoren nabiralec starega denarja in goreč preiskovalec starih spomenikov, le žal, da se je pozneje njegovo delo izgubilo, ker je prišlo meščanom v roke. Leta 1685 je v župni cerkvi v Leskovcu oskrbel nov baročni oltar. Postavil je tudi nagrobni spomenik svojim staršem, sestrama in bratu v Krškem.

JANEZ JURIJ TRATNIK, leskovški župnik, umrl 6. septembra 1715 (ali 1719 ?). Služboval tu že okrog l. 1695. Podpisan tudi kot Frattiza. Ob njegovem času je bilo v Krškem mnogo čarovnic. Poprej je služboval kot klariški kaplan v Škofji Loki, ko je pristopil kot član k mengeški (duhovniški) bratovščini sv. Mihaela. Bil je magister filozofije in apostolski protonotar. Leta 1695 bil navzoč pri staroloških cerkvenih računih kot “Pfarrherr zu Gurkfeldt”. Pod njim se je zgradila cerkev sv. Jožefa “am Stadberg” l. 1705 v mestu. Oskrbel je nove matrike (r. 1709, m. 1701, p. 1705), ker so prejšnje pogorele.

1722-1730

(ARH JANEZ MIHAEL, glasbenik – morda je bil vikar v Krškem?)

1718-1727 LOVRENC FRANČIŠEK ROME’ – Po smrti J. Frattize postane 6.aprila 1718 leskovški župnik. (Glej Izvestja..) Potrjen je bil za leskovškega župnika 6.4.1718, a je bil tam že l. 1716 kot upravitelj. Takrat je oskrbel pri župnijski cerkvi “nekaj slikarije”, a prišel navzkriž s slikarjem Janezom Mihaelom Reinwaldtom. Aprila 1702 že nekaj časa pomagal pri sv. Petru v Ljubljani. Od 22. maja 1702 do svečnice 1704 je kaplan v Šentjuriju pri Kranju, potem pa je župnikoval v Št. Jerneju do oktobra 1706. Bil je doktor bogoslovja. Dne 21.12.1727 je umrl ter bil 55 let star pokopan 22.12. pri sv. Petru v Ljubljani. Bival na Šempetrskem predmestju. Papeški gojenec na Dunaju, dovršil bogoslovje z doktoratom. Vikar Trnovski (na Krasu) bil do 1714, župnik v Tomaju 1714-1717.

1728 Dr. baron ANTON GOTTHARD PL. ERBERG, tudi novomeški prošt. Leskovški župnik je samo šest mesecev. Izhaja iz znane kranjske plemiške rodbine Erbergov. Rojen je bil 5. maja 1700 v Ljubljani, umrl pa 25. maja 1755 v Novem mestu. Doktor teologije. 30. julija 1728 postane leskovški župnik, vendar se župniji že 8. februarja 1729 odpove, saj postane stolni kanonik in mestni župnik v Ljubljani. 23. julija 1741 postane novomeški prošt, bil pa je tudi apostolski protonotar.

1729-1730 JANEZ ERNST baron RAUNACH – Rodil se je v gradu Ravne pri Košani, študiral v Germaniku v Rimu (1711-1717). Bil blag mladenič, srednje nadarjen. Leta 1725 je župnik v Dolini pri Trstu, odkoder pride v Leskovec.

1730-1759 JOSIP IGNAC PL. ZERGOLLERN
– 27.novembra 1730 prosi potrjenja na faro in omeni, da ga bode vmestil dolenjski naddiakon Karol grof Petazzi. Umeščen je bil 2.6.1731 in 13.2.1732, ko je prevzel inventar ter se zavezal. Bil je ljubljančan, rojen 12.9.1697 očetu Antonu Jožefu in materi Eleonori Frančiški. Na svoj godovni dan 31.7.1715 je v Gornjem gradu postal akolit. Šel potem v Rim, kjer je študiral v Germaniku do l. 1721 in bil tam tudi posvečen v duhovnika. Bil je odličen tako v nadarjenosti, kakor tudi v nravnosti. Imel je več manjših disputacij, nazadnje pa je vse bogoslovje zagovarjal “cum summa laude”. Župnikoval je v Nevljah od sv. Petra 1727 do časa, ko pride v Leskovec, kjer je prav goreče pastiroval do svoje smrti spomladi l. 1759. Imenuje se župnik Zergollern še 13.maja 1746 in l. 1749.(18.novembra 1748 sta službovala kurat FRANČIŠEK TIRINGER in vikar VALENTIN PREGEL) FRANČIŠEK PLETERSKY je bil župni upravitelj do l. 1759 jeseni.

1759-1795 ADAM LUDOVIK DE LAZARINI (baron) - Župnik postane 25.8.1759 in je umeščen do svoje smrti 23.3.1795. Rojen je bil v graščini Gutneku na Notranjskem (Boben, župnija Podgraje pri Trnovem) 19.12.1722. Oče mu je bil Franc, mati pa Marija Ana r. Raunach. Študiral je do l. 1845 na jezuitski gimnaziji na Reki, potem pa bil gojenec v Khleslovem zavodu na Dunaju, kjer je dokončal bogoslovje ter bil posvečen 6.9.1750. Nastopil je službo penitenciarija pri cerkvi sv. Štefana. To službo je opravljal pet let in bil tudi upravitelj župnije v “Deutsch-Altenburgu”. Meseca septembra 1753 je postal “baccalaureus” bogoslovnih ved. Ko je prevzel krško župnijo, je dobil dovolj dela. Restavriral je leskovško župno cerkev “quae speluncae similis” in pozidal na novo krško župnišče na lastne stroške. Zaradi teh in drugih zaslug postane 5.9.1789 častni kanonik, prej 1.9.1788 pa je bil imenovan za dekana. V svoji oporoki je zapustil za mašno ustanovo 1000 gld; za zgradbo zvonika 500 gld.; vikarijatni cerkvi v Krškem, v Cerkljah, župni cerkvi sv. Duha nad Krškim vsaki po 500 gld.; za zgradbo ubožnice v Leskovcu 300 gld. Ko je umrl, ga je 26.3.1795 pokopal videmski župnik Dizma Jan v kapeli sv. Križa zunaj cerkve v Krškem. Na župnišču v Krškem je nad vrati ta-le napis: “Ludovik L(iber) B(aro) D(e) L(azarini). 1788. C(aesarius) R(egius) P(arochus) L(eskovicensis) R(estauravit) F(unditus)” kar priča, da ga je temeljito prenovil. Napravil je z glavnico 9000 gld. tudi ustanovo za kirurge, ki bi brezplačno oskrbovali leskovške župljane.

1795-1832 IGNATIUS DE (pl.) HOHENWART – Kot župnik je nastopil 19. julija 1795 in vodil župnijo do svoje smrti 9. januarja 1832, ko so ga pokopali na krškem mestnem pokopališču. V Leskovcu je 1830 zgradil sedanje župnišče. Bil je Kamničan, rojen pri sv. Frančišku v graščini “Puštal” pri Gornjem gradu 8.7.1764, mašništvo je prejel v ljubljanski stolnici 9.11.1788. Preden je prišel v Krško je bil kaplan na Igu. Kot grof je kmalu dospel tudi do cerkvenih časti. Bil je dekan, konzistor, svetnik in okrajni šolski nadzornik. Najprej je služboval v Kamniku, na Igu, na Kopanju, v Ljubljani, odtod pride v Leskovec. Posebno priljubljen ni bil. Znal je nemško, laško in francosko, poleg slovenščine. Bil je precej trmast, energičen, naposled pa tudi že umobolan. Deželni odbor ga je z večino glasov imenoval za Leskovec. Pod njim se je l. 1830 napravil načrt in proračun za zgradbo novega župnišča v Leskovcu, glaseč se na 7381.49 gld, “ki se ima zgraditi to leto.” (Glej podatke v Škofijskem arhivu?? (zvezek z župniki…))

1831-1832 ANDREJ SVETLIN – administrator že 1831 do sv Jurija 1832.

1832-1849 ANTON PUŠČAVNIK STROHEN (STROCHEN) – župnik, dekan, okrajni šolski nadzornik in častni konzistorjalni svetnik od 24.4.1832-1849, ko se preseli v Novo mesto v pokoj. Bil je tudi častni kanonik novomeškega kolegiatnega kapitlja, poprej pa bil dejanski eno leto. Zazibala se mu je kmečka zibelka v Št. Vidu pri Stični 16.1.1781, mašnik je postal 22.5.1804. Kaplanoval je sprva v Žužemberku, potem je bil kurat v Zagradcu 1.9.1810-24.4.1812, šel za kaplana v Št. Jernej, od tam v Trebnje, 1813 najprej nekaj časa za administratorja potem za župnika 24.4.1814 v Boštanj, odtam pa se je preselil v Leskovec – dne 23.12. Decembra 1857 je v Novem mestu kot zlatomašnik dal svetu slovo. Bil za škofom Wolfom največji dobrotnik Alojzevišča. Napravil zanj ustanovo z 7154 gld.

1849-1856 ANDREJ SVETLIN – župnik, dekan, častni konzistorialni svetnik in okrajni šolski nadzornik, od sv. Jurija 1849 do svoje smrti 13.2.1856. Rojen je bil v Dobu 23.11.1798, mašnik postal 20.9.1822 v 3. letniku. Kaplan v Novem mestu 1823. Leta 1831 ga pošljejo staremu gospodu Hohenwartu v Leskovec za upravitelja v duhovnih stvareh in dekanata, po njegovi smrti pa gre kaplanovat za eno leto v Šentrupert. 24.4.1833 je bil umeščen za župnika na Blokah, odkoder se je o sv. Juriju 1841 preselil v Trnovo na Notranjskem kot župnik in dekan, častni konzistorialni svetnik ter okrajni šolski nadzornik. Ondi ostal službujoč do časa, ko pride v Leskovec. Ima vzidano spominsko nagrobno ploščo na zunanji steni župnijske cerkve.

1856-1885 EDVARD POLLAK (Edvard Polak, dekan, je bil zelo vnet za šolstvo, bil je častni korar (kje?), vitez Franc Jožefovega reda, član cesarsko kraljevega šolskega sveta in kanonični vizitator. V Leskovcu je bil od 1856 do 1886.) – župnik, dekan in duhovni svetnik od sv. Jurija 1856 do 4.12.1885, ko se je kot zlatomašnik preselil v večnost. Rojen v mestni zibelki v Radovljici 7.3.1806, mašnik postal 29.8.1829. Sprva služil eno leto kot škofijski kaplan v pisarni, potem od 1831-do septembra 1833 v Ribnici, v Dobu, odkoder pride 1834 v Kranj. 24.4. ga pošljejo kot subsidiarija v Leskovec pri Krškem, kjer 1836 živel v pokoju, deloma pa v impoljski graščini, naposled kaplanoval 1837 do 1839 v Leskovcu. Takrat ga umeste za župnika v Svibnem, kjer je pastiroval do l. 1848. ko je prevzel šmarješko župnijo pri Klevevžu. “Tukaj se mu je trda godila, ker so ravno takrat desetino in tlako ustavili, dokler ni bila stvar urejena. Zanj je bilo to tem hujše občuteno, ker je bil gosposkega rodu in poleg tega še bolehen. Leta 1856 se preseli v Leskovec kot župnik in dekan, kjer je ostal do svoje smrti. Bil je odlikovan: postal častni kanonik l. 1871 in vitez Franc-Jožefovega reda. V svoji službi bil natančen in vesten, neizrečeno blaga duša, vedno gostoljuben, kaj čuda, da ga je vse spoštovalo in ljubilo.” (Glej zvezek z zapiski o župnikih..)

1886-1899 Dr. JURIJ STERBENC
– župnik, dekan, duhovni svetnik in šolski nadzornik, osebni prijatelj Simona Jenka. Župnikoval od sv. Jurija 1886 do 14. marca 1899, ko je umrl zaradi vodenice. Pokopan je v Leskovcu. Rojen je bil v Poljanah pri Starem trgu ob Kolpi 1.8.1836, mašnik postal 1.8.1863. Služboval 21.10.1863 kot mestni kaplan v Kranju do adventa 1867. Bil doktor obojega prava in zato precej trmast v svojih zahtevah. Iz Kranja se preseli v Ljubljano k sv. Petru kot kaplan in Schillingov beneficiat za pol leta, odtam pa maja 1868 k sv. Jakobu v Ljubljani. Od tam ga l. 1873 pokličejo v škofijo za “kancelarijskega kalkulatorja”, l. 1874 pa v duhovno semenišče za podvodjo in ekonoma nekaj časa, ko ga pošljejo v Hrenovice za župnijskega upravitelja v novem letu 1878, kjer je istega leta 24.6. umeščen. Tu je župnikoval do l. 1886, ko se je preselil v Leskovec. V Hrenovicah je zgradil gospodarsko poslopje, popravil župnišče in prenovil cerkev, v Leskovcu pa prenovil župnišče. “Dekanatske posle je odložil že tri leta pred svojo smrtjo, nevoljen na ves svet. Bil tudi deželni poslanec nekaj časa. Dijakon bil jako radodaren. Ob njegovem pogrebu ga je 29 duhovnikov spremilo k večnemu počitku.” (Glej zvezek z zapiski o župnikih..)

1899-1920 FRANČIŠEK KSAVERIJ SCHWEIGER – “Umeščen za župnika 5.9.1899 in imenovan za dekana in duhovnega svetnika septembra 1902. Rojen je bil 18.5.1845 v Črnomlju št. 52. Oče mu je bil Jakob, meščan, mati pa Ana r. Smrekar. V mašnika posvečen kot tretjeletnik 1.8.1868. Od jeseni 1869-71 kaplan in katehet v Kočevju. Od tam je šel v Trebnje, kjer je ostal 6 let. Nato ga 24.4.1877 pošljejo v Semič za tri leta. Na poletje 1880 pa se preseli kot župnik v Radovljico. Umeščen je 16.8. Tu je pastiroval do časa, ko se je preselil v Leskovec. Kot župnik v Radovljici je povečal in prenovil župno cerkev, veliki oltar, napravil nove orgle…, kar je stalo okrog 5000 gld. Leta 1897 je bil tudi deželni poslanec. Leta 1908 dal leskovško župno cerkev poslikat in renovirat. Veliko zaslug ima tudi ob graditvi šole l. 1908, za kar je v priznanje zaslug ob cesarjevem jubileju 2.12.1908 bil odlikovan od Njegovega Veličanstva. Prejel je viteški križec Franc-Jožefovskega reda. Zadet od kapi se je nekaj časa hudo mučil, ker ni mogel govoriti in gibati, naposled pa še svoje zlate maše ni mogel obhajati. O Sv. Juriju 1920 je odšel v pokoj v Črnomelj, kjer je 7.6.1923 zaspal v Gospodu. Bil je blaga duša, goreč in delaven ter zgleden duhovnik, povsod priljubljen, ker se je na vso moč trudil tudi za gmotni blagor ljudstva. Blag mu spomin! Bil je srednje čokate postave, rdečega obraza. Poleg ogromne množice ljudstva ga je na poslednji poti spremilo v večnost tudi 20 duhovnikov.” (Glej zvezek z zapiski o župnikih..)

1920-1938 ALOJZIJ KURENT – kaplan v Krškem in beneficiat sv. Jožefa do leta 1910, ko postane mestni župnik in beneficiat sv. Nikolaja do 1920. Župnik v Leskovcu in dekan od 1920-38. Leta 1920 je postal tudi duhovni svetnik, dekan pa je ostal do l. 1931. Leta 1938 se je vrnil nazaj v Krško, kjer je konec leta 1953 zopet prevzel tudi dekanijske posle. Med nemško okupacijo od 1941 do 1945 je živel v Zagrebu. Rojen je bil v Višnji gori 20.6.1881, v mašnika posvečen 14.7.1904. Kaplanoval je v Semiču in v Trebnjem do časa, ko je prišel v Krško.

1938-1941 ALOJZIJ ŠTRUKELJ
- kaplan v Leskovcu od 1922-38, nato pa župnik do maja 1941, ko se je pred Nemci umaknil v Ljubljano, od tam pa bil poslan 13.6. za kurata v bolnišnico usmiljenih bratov v Kandiji. 2.10.1942 je bil umeščen za kanonika kolegiatnega kapitlja v Novem mestu. Kmalu pa je moral namesto obolelega prošta prevzeti posle župnijskega upravitelja do avgusta 1949. Prodekan je bil od l. 1952, za prošta pa umeščen 29.10.1956, obenem pa tudi za mestnega župnika in dekana novomeške dekanije. Rojen je bil v Št. Vidu na Cerknico 18.10.1896 v Štrukljevi vasi. Gimnazijo je dokončal v zavodu v Št. Vidu nad Ljubljano (1917), bil v vojaški službi do 1918, ko je stopil v bogoslovje. V mašnika je bil posvečen 10.7.1922 v Leskovcu (?)

1945-1982 IVAN PREGELJC – župnijski upravitelj v Leskovcu od 1945. Rojen v Begunjah pri Cerknici 29.8.1909, v mašnika posvečen 8.7.1934. Kaplanoval je v Semiču od 1934 ter še l. 1944. Po vojni prišel najprej za župnijskega upravitelja, nato pa župnika in dekana v Leskovec, kjer je ostal polnih 38 let. Ko je stopil v pokoj se je naselil v svoji hiši (Voglarjeva) v Ulcah, obhajal v Leskovcu tudi zlato mašo, nato pa umrl in je pokopan na leskovškem pokopališču.

1982-1988 JOŽE MRVAR st. – Rojen 25.1.1932 na Cviblju, župnija Žužemberk. V mašnika je bil posvečen 29.6.1958 v Ljubljani. Osnovno šolo je obiskoval v Žužemberku, gimnazijo v Mariboru in Ljubljani. Kot kaplan je služboval v župniji Videm – Dobrepolje (1958-1963), bil župnijski upravitelj in kasneje župnik v Moravčah (1963-1981) ter soupravljal župnijo Peče. Tu je bil prodekan (1973-1978) in dekan (1978-1981) dekanije Domžale-Moravče. Za eno leto (1981-1982) je odšel za župnika v Dolenjo vas in tam soupravljal Grčarice in Gotenico, takrat še zaprto območje na Kočevskem. 1982. leta je prišel za župnika v Leskovec in tu ostal šest let (do 1988). Leta 1988 je odšel za župnika v Šmarje-Sap, na mesto umorjenega Marka Levstika.

1988- LUDVIK ŽAGAR – Rodil se je 21.6.1954 v Novem mestu v kapiteljski župniji. Posvetil ga je škof Lenič 28.6.1980 na Kapitlju v Novem mestu. Osnovno šolo je obiskoval v domačem kraju, nato pa odšel v Malo semenišče v Vipavi, tam maturiral, študij teologije pa dokončal na ljubljanski teološki fakulteti. Kot kaplan je deloval najprej v Ljubljani pri Sv. Križu (Žale) (1980-1982), nato tri leta v Domžalah, tri leta (1985-1988) pa opravljal službo prefekta v Malem semenišču v Vipavi. Iz Vipave je odšel za župnika v Leskovec. Je tudi prodekan leskovške dekanije.

LITERATURA:
Mladinski list MARIJA NA JEZERU.
Izvestja.
Zvezek z zapiski o župnikih.