Zapuščamo ravninski del fare in se med vinogradi podamo na severozahod, na mejo župnije, na Stražo – sv. Valentin. Že ime samo in pa lega cerkve na gričku nad vasjo nam marsikaj povesta. V času tako pogoste turške nevarnosti v naših krajih je bilo tu stražarsko mesto, s katerega so z ognjem opozarjali na bližajočo se nevarnost. Tudi cerkev sama je služila za obrambo in zavetje. Gotovo je bila večkrat porušena, pa zopet na novo pozidana. Sedanja enotna stavba je iz 17. stoletja in je po velikosti največja podružnica v župniji. Valvazor nam je zapustil o njej dragoceno poročilo. V svoji Slavi vojvodine Kranjske je zapisal, da jo je dal postaviti takratni župnik Gašper Tunkelsteiner. Njegovi starši so se namreč v sinovi mladosti zaobljubili, da bo njihov sin, ko bo odrasel in študiral, leto dni z gorečo svečo v roki ministriral, ker je bil v otroških letih slaboten in bolan. Po ozdravitvi je v zahvalo in čast sv. Valentina dal sezidati to cerkev. Zakaj prav njemu? Ime “valens” vlatinščini pomeni zdrav, močan, zato so se že od nekdaj zatekali k njemu kot priprošnjiku zoper telesne slabosti.
V prezbiteriju je lep baročni oltar iz leta 1784, s kipom sv. Valentina, duhovnika v mašnem plašču, k njemu pa se dviga roka kot znamenje bolnika, ki ga ozdravlja. Kip včasih zakrijejo s sliko istega svetnika. Poleg njega sta na vsaki stani še lepa kipa dveh svetnikov – vojakov. Atika oltarja je prazna, saj so iz nje že pred leti neznanci ukradli sliko.
Stranska oltarja sta mlajša, v enem je kip Brezmadežne, v drugem pa je bila svoj čas slika sv. Jožefa. Žegnanje pri tej podružnici je na nedeljo, ki je najbližja 14. februarju.
