Valvazorjev opis Velike vasi
To je mali gradič, od Ljubljane oddaljen enajst milj in od Krškega pol milje. Nahaja se v ravnini z lepimi polji, na katerih živijo jerebice, ki se jih lovi s sokoli. Nekateri so mnenja, da se je tu nahajalo rimsko mesto Noviodunum, drugi pa menijo, da je bilo Krško nekdaj Noviodunum. Schonleben pa meni, da je bil Noviodunum pri Brežicah, ali pa med Brežicami in Krškim. Lahko pa je tudi, da je bil del Noviodunuma pri Veliki vasi, drugi del pri Brežicah in pri Krškem. Ti kraji niso tako daleč narazen, Noviodunum pa je bil nedvomno veliko mesto, tako, da so ti navedeni kraji bili sestavni del Noviodunuma. Da so te trditve točne, nam potrjujejo razne izkopanine in to bakreni in srebrni novčiči, ki so jih v poganskih časih zakopali in šele sedaj so prišli na svetlo. Najdenih je tudi veliko obdelanih kamnov, ki so krasili nekdaj to veliko mesto. Sedanja lastnica tega gradiča je gospa Marija Rozina pl. Buzet, vdova, dekliško ime Rasp, ki je pred leti gradič popolnoma obnovila. Pri obnovi hiše so našli kamniti steber z obeležji in črkami ki se je po njenem nalogu postavil na polju. ki še danes tam stoji. Stojijo pa še drugi kamniti stebri, ki so jih odkopali iz zemlje, kot neizpodbiten dokaz o obstoju velikega mesta, ki je bil naseljen, vendar kasneje pa porušeno.
Na obronku krškega polja, v Veliki vasi, stoji cerkev sv. Martina, škofa, katerega češčenje je bilo v naših krajih razširjeno zlasti med 7. in 10. stoletjem. Kar čudno bi bilo, če bi v fari s tolikimi vinogradi ne imel tudi sv. Martin svojega oltarja. Dobro ga poznajo vsi vinogradniki, pa tudi ljubitelji dobre kapljice ga radi počastijo.
Cerkev, ki stoji v naselju in jo okoli stoječe hiše in domačije skoraj popolnoma zakrivajo, je bila v 19. stoletju predelana. Njeno jedro je srednjeveško, ohranjena pa je še osnova gotskega prezbiterija, kar vse kaže na njeno precejšnjo starost. Cerkev nima stranskih oltarjev, glavni oltar pa je baročnega tipa, čeprav je bil narejen v prvi polovici 19. stoletja. Škof Martin ima po dolenjski navadi ob sebi gosko, z razliko upodobitev v drugih krajih, predvsem na Gorenjskem, kjer ga upodabljajo na konju, kako deli z beračem svoj plašč. Legenda o gosi pravi, da se je Martin, ko je zvedel, da ga hočejo imenovati za škofa, skril med jato gosi, a so ga te s svojim gaganjem izdale. In ta nesrečna gos še danes ne sme manjkati na nobeni praznični mizi za “Martinovo”. Ob sv. Martinu sta desno sv. Florjan, ki smo ga že srečali na oltarju na Gorici, levo pa nadangel Mihael s tehtnico v roki. V eni skodelici je človek, ki predstavlja vsakega izmed nas, v drugi pa je minski kamen, ki predstavlja naše grehe. Ob njegove teže je odvisno, kam se bo nagnila tehtnica.